V zadnjih letih vlada v Venezueli tako huda gospodarska in družbena kriza kot še nikoli prej. Edgar, ki je Jehovova priča, pravi: »V le nekaj letih se je življenjski standard tako znižal, da se nam je zdelo, kot da živimo v drugi državi, čeprav smo bili doma.«

 Kaj je Edgarju pomagalo, da se je prilagodil? Pravi takole: »Z mojo ženo Carmen sva razmišljala o misijonarjih, ki so se preselili v revnejše dežele in se naučili živeti celo brez osnovnih storitev. To naju je spodbudilo, da sva poenostavila življenje in se lotila novih stvari, na primer pridelovanja svoje hrane.«

 To še ni vse, kar sta naredila. Razdajala sta se tako, da sta tolažila sovernike, tudi tiste, ki so bili depresivni. (1. Tesaloničanom 5:11) Edgar pravi: »Nisva jih samo tolažila, ampak sva jih skušala tudi spodbuditi, da okusijo veselje, ki ga čutiš, ko pomagaš drugim.« (Apostolska dela 20:35)

 Argenis se je na začetku pandemije covida-19 odločil, da bo pričeval svojim sorodnikom. Nekateri od njih so privolili v svetopisemski tečaj po telefonu.

 Argenis je želel, da bi tudi sorodniki, ki niso imeli dostopa do interneta, spremljali program regionalnega zborovanja 2020 in imeli korist od njega. S sovernikom iz bližnjega mesta se je dogovoril, da jim da posnetke programa. Sorodniki pa so si izposodili televizijo z velikim zaslonom in zvočnike. Argenis jih je pred začetkom programa poklical, da bi izrekel uvodno molitev. Ker se je tako zelo potrudil, so program spremljali štirje njegovi sorodniki in 15 drugih ljudi.

 Zakonca Jairo in Johana sta edina v občini, ki imata avto. Z veseljem ga uporabljata, da bi pomagala sovernikom. Eden od izzivov, s katerim se srečujeta, je pomanjkanje goriva. Jairo pravi: »Veliko ur, včasih kar celo noč, čakava v vrsti, da bi natočila gorivo.«

 Prepričan je, da sta za svojo požrtvovalnost poplačana. Pravi takole: »Ko bratom in sestram dostaviva življenjske potrebščine, sva vesela, ker vidiva, da se zahvaljujejo, pa ne nama, ampak Jehovu, ki svoje ljudstvo oskrbuje z vsem, kar potrebuje.« (2. Korinčanom 9:11, 14)

 Sestra Norianni, ki ima že skoraj 30 let, je imela občutek, da bi se komu lahko zdela premlada, da bi naredila kaj res koristnega za druge. Potem pa je v 1. Timoteju 4:12 prebrala: »Naj nate nikoli nihče ne gleda zviška zaradi tvoje mladosti, ampak bodi tistim, ki zvesto služijo Bogu, za zgled.«

 Ta svetopisemska vrstica jo je spodbudila, da se je začela razdajati za starejše v občini. Pomagala jim je pri oznanjevanju po pismih in jih tudi povabila, da se ji pridružijo na njenih svetopisemskih tečajih. Ohranjala je tudi stik z njimi, in sicer tako, da jih je poklicala po telefonu in jim pošiljala spodbudna sporočila. Norianni pravi: »Jehova mi je pokazal, da lahko naredim veliko.«

 Naši bratje in sestre v Venezueli imajo v teh težkih časih veliko izzivov. Kljub temu še naprej goreče oznanjujejo in so drug drugemu »v veliko tolažbo«. (Kološanom 4:11; 2. Timoteju 4:2)