25. POGLAVJE

Ali sem lahko srečen v enostarševski družini?

»Otroci z obema staršema lahko imajo svojo sobo in si kupujejo nova oblačila. Jaz pa v sobi nisem sama in komaj kdaj dobim kako oblačilo, ki mi je všeč. Mama pravi, da si ne more privoščiti, da bi mi ga kupila. Ob vseh gospodinjskih delih, ki jih moram opravljati, ko je ona v službi, se počutim kot služkinja – zdi se mi, da sem prikrajšana za del otroštva.« (Shalonda, 13 let)

 NI DVOMA, da je najlepše živeti skupaj z dvema ljubečima staršema. Če sta oče in mati skupaj, so otroci deležni boljšega vodstva ter imajo več zaščite in podpore. V Svetem pismu piše: »Dvema je bolje kakor enemu, ker sta skupaj lahko bolj učinkovita.« (Pridigar 4:9, Today’s English Version)

Kljub temu dejstvu pa bi danes družino z obema staršema verjetno lahko uvrstili na »seznam ogroženih vrst«. Glede na statistične podatke je na primer v Sloveniji že skoraj vsaka peta družina enostarševska družina.

Vseeno pa se nekateri mladi, ki živijo v družini z enim staršem, sramujejo svojih okoliščin. Drugi se zaradi pritiskov in težav, ki jih prinaša življenje v takšni družini, čutijo preobremenjene. Katere pritiske pa občutiš ti, če si del enostarševske družine? Spodaj napiši težavo, ki te najbolj pesti.

․․․․․

Ali si zato, ker enega od staršev ni stalno s teboj, da bi ti naklanjal ljubezen in posvečal skrb, obsojen na nesrečno življenje? Še malo ne! Veliko je odvisno od tega, kako gledaš na svoje okoliščine. V Pregovorih 15:15 piše: »Vsi dnevi človeka, ki je v stiski, so slabi, kdor pa je veselega srca, ima ves čas pojedino.« Kot je razvidno iz tega pregovora, je posameznikovo razpoloženje pogosto bolj odvisno od njegovega stališča kakor od okoliščin. Kaj lahko storiš, da bi bil kljub svojim okoliščinam »veselega srca«?

Premaguj negativne občutke

Predvsem je pomembno, da ne dopustiš, da bi te negativne pripombe drugih potrle. Pri nekaterih učiteljih je denimo očitno, da nimajo nobenega razumevanja do učencev, ki imajo samo enega starša. Nekateri celo sklepajo, da je za vsako vedenjsko težavo takšnega učenca krivo  problematično družinsko okolje. Toda vprašaj se: Ali ljudje, ki dajejo takšne pripombe, res poznajo mene in mojo družino? Ali pa zgolj ponavljajo to, kar so o enostarševskih družinah slišali od drugih?

Vredno je omeniti, da se v Svetem pismu velikokrat pojavi izraz »sirota«, vendar niti enkrat ne v poniževalnem tonu. Pravzaprav se skoraj iz vsakega od teh primerov vidi, da je Jehova še posebej skrben, ko gre za otroke, ki odraščajo v enostarševskih družinah. *

Po drugi strani pa so nekateri dobronamerni ljudje morda preveč previdni, ko se pogovarjajo s teboj. Mogoče se ogibajo nekaterih besed, na primer »oče«, »zakon«, »razveza« ali »smrt«, ker se bojijo, da te z njimi ne bi užalili oziroma spravili v zadrego. Ali te takšno ravnanje moti? Če te, jim taktno povej, da je njihova skrb odveč. Tony, ki je star 14 let in ne pozna svojega pravega očeta, pravi, da se nekateri ljudje raje ugriznejo v jezik, kakor da bi izrekli določene besede. Toda sam jih v pogovoru z njimi namenoma uporablja. »Naj vedo, da se ne sramujem svojih okoliščin,« pravi.

Ogibaj se razmišljanja »Kaj bi bilo, če bi bilo ...«

Če gresta tvoja starša narazen oziroma če ti umre starš, ki si ga imel zelo rad, sta žalost in občutek izgube seveda čisto naravna. Vseeno pa moraš svoje okoliščine nazadnje sprejeti. Sveto pismo takole svetuje: »Ne govori ‚Zakaj so bili prejšnji dnevi boljši od sedanjih?‘.« (Pridigar 7:10) Glede tega 13-letna Sara (njena starša  sta se razvezala, ko je bila stara 10 let) priporoča: »Ne premlevaj kar naprej o svojih okoliščinah, tako da bi ves žalosten razmišljal ‚Kaj bi bilo, če bi bilo ...‘, oziroma ne misli, da imaš probleme zato, ker živiš samo z enim staršem, niti ne misli, da je življenje otrok, ki imajo oba starša, postlano z rožicami.« To je dober nasvet. Konec koncev tudi »idealna« družina ne more ubežati težavam.

Zamisli si svojo družino kot veslaško ekipo na čolnu. Idealno je, če je ekipa popolna. V enostarševski družini pa en član ekipe manjka, zato morajo ostali malo bolj poprijeti za vesla. Ali to pomeni, da je takšna družina obsojena na neuspeh? Ne! Dokler okrnjena ekipa s skupnimi močmi vesla, bo čoln šel naprej in tudi prispel na cilj.

 Ali opravljaš svoj del?

Kaj določnega lahko narediš, da bi tako kot drugi družinski člani svoj del opravil tudi ti? Razmisli o naslednjih treh predlogih:

Nauči se biti varčen. V večini enostarševskih družin je z denarjem povezanih veliko skrbi. Kaj lahko storiš, da bi bil v pomoč? Tony, ki smo ga omenili prej, pravi: »Otroci v naši šoli od staršev zahtevajo, da jim kupujejo superge in oblačila priznanih izdelovalcev. Brez njih sploh nočejo v šolo. Jaz nisem oblečen po zadnji modi, sem pa urejen in čist ter pazim na to, kar imam. Mama se trudi, kolikor se le more, in ne želim ji dela še otežiti.« Z nekaj truda lahko posnemaš apostola Pavla, ki je dejal: »Naučil [sem se] v vsakršnih okoliščinah biti zadovoljen s tem, kar imam.« (Filipljanom 4:11, 12)

Varčnost lahko pokažeš tudi tako, da pazljivo ravnaš s stvarmi, ki jih imaš. (Janez 6:12) Mladi Rodney pravi: »Doma poskušam biti zelo pazljiv, da ne bi česa poškodoval ali založil, kajti popravila in kupovanje nanovo stanejo. Pazim, da izklapljam električne naprave in ugašam luči, ki se ne potrebujejo. Tako je račun za elektriko nižji.«

Sam se ponudi za pomoč. Mnogi samohranilci se obotavljajo vpeljati hišna pravila in prositi svoje otroke, naj pomagajo pri gospodinjskih delih. Zakaj? Nekateri menijo, da morajo svojim otrokom olajšati življenje, kar naj bi bilo kot  nadomestilo za starša, ki ga ni. Morda pri sebi razmišljajo: Nočem, da bi bili moji otroci prikrajšani za priložnost, da bi se imeli lepo.

Če je tako, si morda v skušnjavi, da bi ta občutek krivde svojega starša izkoristil. Toda s tem mu bremen ne bi olajšal, ampak samo otežil. Zakaj se ne bi raje sam ponudil za pomoč? Razmisli o tem, kar je bil pripravljen storiti Tony. »Moja mama je zaposlena v bolnišnici in njena delovna obleka mora biti vedno zlikana,« pravi. »In to zanjo naredim jaz.« Ampak ali ni to žensko delo? »Nekateri že mislijo tako,« odgovarja Tony. »Toda jaz s tem pomagam mami, zato mi ni težko.«

Pokaži, da si hvaležen. Za to, da bi starša razveselil, lahko poleg praktične pomoči veliko narediš tudi s tem, da mu  izraziš hvaležnost. Neka mati, ki sama vzgaja sina in hčerko, je napisala: »Kadar pridem domov vsa pobita oziroma razdražljiva, ker sem v službi imela še posebej težek dan, se pogosto zgodi, da se moja hčerka ravno ta dan odloči, da bo pripravila mizo in skuhala večerjo.« Dodaja še: »Moj sin pa pride in me objame.« Kako nanjo vplivajo takšne pozornosti? »Spet sem boljše volje,« pravi.

Napiši, pri kateri od omenjenih treh točk, bi se moral še izboljšati. ․․․․․

Če živiš v enostarševski družini, imaš priložnost razvijati lastnosti, kot so sočutje, nesebičnost in zanesljivost. Poleg tega je Jezus dejal: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35) In če se razdajaš tako, da pomagaš svojemu staršu, pri katerem živiš, te lahko to zelo osreči.

Seveda si boš tu in tam zaželel, da bi živel z obema staršema. Vseeno pa se iz svojih okoliščin lahko naučiš potegniti kar največ dobrega. To je ugotovilo tudi dekle po imenu Nia. »Po tistem, ko mi je umrl oče,« pravi, »mi je neka sokristjanka rekla ‚Tvoje življenje je v tvojih rokah‘, in te besede sem si za vedno zapomnila. Spominjajo me, da mi ni treba biti žrtev okoliščin, v katerih živim.« Tudi ti si lahko pridobiš podoben pogled. Zapomni si: tvoja sreča ni odvisna od tvojih okoliščin, ampak od tega, kako gledaš nanje in kaj v zvezi z njimi narediš.

VEČ O TEJ TEMI LAHKO PREBEREŠ V 1. ZVEZKU, V 4. POGLAVJU.

[Podčrtna opomba]

KLJUČNI SVETOPISEMSKI STAVEK

»Ne zanimajte se samo zase, ampak tudi za druge.« (Filipljanom 2:4)

NAMIG

Če meniš, da imaš več nalog, kakor jih zmoreš opraviti, svojemu staršu taktno predlagaj, naj poskusi naslednje:

● za družinske člane naj naredi seznam hišnih opravil, iz katerega bo razvidno, kdo naj kaj opravi;

● po potrebi naj prerazporedi naloge, tako da bo vsakemu dodeljena takšna, ki jo lahko opravi.

ALI SI VEDEL ...?

Če si doma pripravljen prevzeti odgovornosti, lahko dozoriš hitreje kakor mladi, ki živijo v družinah z obema staršema in pogosto nimajo toliko odgovornosti.

MOJ NAČRT

Negativne občutke bom premagal tako, da bom: ․․․․․

Če bo kdo v pogovoru z menoj preveč previden, bom: ․․․․․

V zvezi s to temo bi svojega očeta in/ali mamo rad vprašal: ․․․․․

KAJ MENIŠ?

● Zakaj imajo nekateri ljudje predsodke do otrok, ki živijo samo z enim staršem?

● Zakaj se tvoj starš morda obotavlja, da bi te prosil za pomoč pri domačih opravilih?

● Kako lahko svojemu staršu pokažeš hvaležnost?

[Poudarjeno besedilo na strani 211]

»Odkar sta starša šla narazen, se z mamo res lahko pogovarjava; zelo sva se zbližali.« (Melanie)

[Slika na straneh 210, 211]

Enostarševska družina je kakor veslaška ekipa na čolnu, ki ji manjka en član – ostali morajo malo bolj poprijeti za vesla, toda s skupnimi močmi so lahko uspešni.