Življenje na Zemlji ne bi moglo obstajati, če ne bi bilo niza zelo srečnih »naključij«, in nekatera od teh so bila neznana oziroma se jih ni povsem razumelo vse do 20. stoletja. Ta naključja so denimo:

• Zemljina umeščenost v galaksiji Rimska cesta in Osončju, pa tudi njena orbita, nagib, rotacijska hitrost in nenavadna Luna.

• Magnetno polje in atmosfera, ki sta kot nekakšen dvojni ščit.

• Naravna kroženja, ki obnavljajo in čistijo zrak in vodne zaloge na planetu.

Ko boste o tem brali na naslednjih straneh, se vprašajte: »Ali so vse te Zemljine značilnosti plod slepega naključja ali namenskega načrtovanja?«

Kaj vse navedete, ko napišete svoj naslov? Morda napišete državo, mesto in ulico. Za primerjavo recimo, da je galaksija Rimska cesta Zemljina »država«, Osončje (Sonce in njegovi planeti) njeno »mesto«, orbita v Osončju pa »ulica«. Znanstvenikom je zaradi napredka v astronomiji in fiziki na voljo podrobnejši vpogled v to, kakšne prednosti ima naš planet, ta posebna pikica v vesolju.

Pa začnimo z našim »mestom« ali Osončjem. Nameščeno je na ravno pravšnjem delu galaksije Rimske ceste – ne preblizu njenega središča ne predaleč od njega. Ta »naselitvena cona«, kot jo imenujejo znanstveniki, ima ravno pravšnjo količino kemičnih elementov, potrebnih za življenje. Če gremo dlje od središča, je teh elementov premalo, če pa se mu približamo, preti velika nevarnost zaradi morebitnega smrtonosnega sevanja in drugih dejavnikov. »Živimo na odlični posesti,« piše v reviji Scientific American.¹

Popolna »ulica«: Nič manj »odlična« ni Zemljina »ulica« oziroma orbita v našem »mestu«, Osončju. Ta orbita je od Sonca oddaljena kakih 150 milijonov kilometrov in leži znotraj omejene naselitvene cone, v kateri ni za življenje niti premrzlo niti prevroče. Poleg tega je Zemljin tir skoraj pravilna krožnica, zaradi česar smo čez vse leto bolj ali manj na isti razdalji od Sonca.

Sonce pa je popolna »elektrarna«. Je stabilno, idealne velikosti in oddaja ravno pravšnjo količino energije. Upravičeno mu rečejo »zelo posebna zvezda«.²

Popolna »soseda«: Če bi morali Zemlji izbrati najboljšega »soseda«, bi gotovo izbrali Luno. Njen premer meri nekaj več od četrtine Zemljinega. Glede na Zemljo  je torej naša Luna, če jo primerjamo z drugimi lunami v našem Osončju, nenavadno velika. Gre pri tem zgolj za naključje? To se ne zdi ravno verjetno.

Luna je glavni povzročitelj plimovanja, ki ima pomembno ekološko vlogo na našem planetu. Prispeva tudi k temu, da je nagib Zemljine vrtilne osi stalno enak. Brez dobro ukrojene Lune bi se naš planet opotekal kakor vrtavka in se morda celo tako rekoč prekucnil na bok! Spremembe plimovanja ter klimatske in druge spremembe, ki bi zaradi tega nastale, bi bile katastrofalne.

Popolna nagib in vrtenje: Zemljin nagib, ki je približno 23,4 stopinje, povzroča letne čase, uravnava temperature in omogoča širok razpon podnebnih pasov. V knjigi Rare Earth—Why Complex Life Is Uncommon in the Universe piše: »Zdi se, da je nagib osi našega planeta ‚ravno pravšnji‘.«³

Ravno pravšnja je tudi dolžina dneva in noči, ki je rezultat vrtenja Zemlje. Če bi se vrtela bistveno počasneje, bi bili dnevi daljši in bi tista stran Zemlje, ki je obrnjena proti Soncu, zgorela, druga stran pa bi zmrznila. Če pa bi se Zemlja vrtela znatno hitreje, bi bili dnevi krajši, morda dolgi samo po nekaj ur, in bi zaradi njenega hitrega vrtenja prišlo do silovitih viharjev in drugih škodljivih vplivov.

Vesolje je nevaren prostor, za katerega je značilno smrtonosno sevanje in v katerem meteoriti predstavljajo stalno nevarnost. Vendar je videti, da naš modri planet pri letenju skozi to galaktično »strelišče« ostaja sorazmerno nepoškodovan. Zakaj? Ker ga varujeta izredna ščita – močno magnetno polje in po meri narejena atmosfera.

Zemljino magnetno polje: Središče Zemlje je vrteča se krogla staljenega železa, kar omogoča, da ima naš planet ogromno in močno magnetno polje, ki se razteza daleč v vesolje. Ta ščit nas varuje pred zelo močnim sevanjem iz vesolja in pred silami, ki se ustvarjajo na Soncu in bi lahko bile smrtonosne. K slednjim spadajo: Sončev veter, to je stalni tok električno nabitih delcev; Sončevi blišči, ki v nekaj minutah sprostijo toliko energije kot milijarde vodikovih bomb; in eksplozije v Sončevi zunanji plasti oziroma koroni, ki v vesolje izstrelijo milijarde ton snovi. Nekatere znake tega, kako nas Zemljino magnetno polje ščiti, je mogoče  tudi videti. Zaradi Sončevih bliščev in koronalnih eksplozij nastanejo intenzivne avrore, barviti svetlobni pojavi, ki so vidni v zgornjem delu atmosfere blizu Zemljinih magnetnih polov.

Zemljina atmosfera: Ta plast plinov nam omogoča, da dihamo, obenem pa nas tudi ščiti. V zgornji plasti atmosfere, stratosferi, je oblika kisika, imenovana ozon, ki vpije kar 99 odstotkov ultravijoličnih (UV) žarkov. Zato ozonska plast pomaga pred nevarnim sevanjem ščititi številne oblike življenja, od ljudi pa vse do planktona, od katerega smo odvisni, saj ta proizvede večino kisika, ki ga vdihavamo. Količina stratosferskega ozona ni stalna, temveč se spreminja, narašča namreč z rastjo intenzivnosti UV-sevanja. Tako je ozonska plast dinamičen, učinkovit ščit.

Atmosfera nas varuje tudi pred dnevnim bombardiranjem odpadkov iz vesolja, milijonov predmetov v velikosti od majhnih delcev do velikih skal. Velika večina jih v atmosferi zgori in postanejo svetlobni utrinki, imenovani meteorji. Toda Zemljina ščita ne ustavita sevanj, ki so nujno potrebna za življenje, denimo toplote in vidne svetlobe. Atmosfera celo pomaga razporejati toploto po zemeljski obli, ponoči pa jo zadržuje kot nekakšna odeja.

Zemljina atmosfera in magnetno polje sta zares čudeža načrtnosti, ki ju še vedno ne razumemo povsem. Isto lahko rečemo za kroženja, ki vzdržujejo življenje na našem planetu.

Če bi mestu zmanjkalo svežega zraka in vode ter bi se kanalizacija zamašila, bi ljudje kmalu zboleli in umrli. Toda naš planet se vzdržuje sam. Ni denimo kakor restavracija, kamor se od zunaj dostavlja sveža hrana in druge potrebne stvari, odpadki pa se odvažajo stran. Čista voda in zrak, od katerih smo odvisni, ne prihajata iz vesolja in tudi odpadki se ne pošiljajo vanj. Kako potem Zemlja ostaja zdrava in primerna za življenje? Z naravnimi kroženji, kot so kroženje vode, ogljika, kisika in dušika. Ta kroženja so pojasnjena in poenostavljeno prikazana v nadaljevanju.

Kroženje vode: Voda je bistvena za življenje. Nihče od nas ne bi mogel brez nje živeti dlje kot nekaj dni. Kroženje vode omogoča, da ima ves planet svežo, čisto vodo. Zajema tri faze. 1. Sončna energija segreje vodo in ta se z izhlapevanjem dvigne v atmosfero. 2. Pri kondenzaciji te prečiščene vode nastanejo oblaki. 3. V oblakih nato nastane dež, toča, sodra ali sneg, ki pade na zemljo, s čimer se krog sklene, voda pa je spet pripravljena, da izhlapi. Koliko vode se letno reciklira? Po ocenah dovolj, da bi ta Zemljino površje enakomerno prekrila do višine skoraj enega metra.⁴

Kroženje ogljika in kisika: Kot veste, je za naše življenje bistvenega pomena dihanje, to je vdihavanje kisika in izdihavanje ogljikovega dioksida. Toda glede na to, da to počnejo neštete milijarde ljudi in živali, kako je mogoče, da v naši atmosferi nikoli ne zmanjka kisika in da ta ni nikoli prenasičena z ogljikovim dioksidom? Odgovor se skriva v kroženju kisika. 1. Pri osupljivem procesu, ki se imenuje fotosinteza, rastline vsrkavajo ogljikov dioksid, ki ga mi izdihavamo, nato pa pod vplivom sončne energije iz njega proizvajajo ogljikove hidrate in kisik. 2. Ko kisik vdahnemo, ta krog sklenemo. Proizvodnja ogljikovih hidratov in svežega zraka poteka v rastlinah povsem čisto, učinkovito in tiho.

 Kroženje dušika: Življenje na Zemlji je odvisno tudi od nastajanja organskih molekul, kot so beljakovine. A) Za nastanek teh molekul je potreben dušik. Še dobro, da je tega plina v naši atmosferi približno 78 odstotkov. Strele pretvorijo dušik v oblike, ki jih rastline lahko absorbirajo. B) Rastline potem te snovi vmešajo v organske molekule. Tako tudi živali, ki te rastline pojedo, dobijo dušik. C) Ko pa rastline in živali umrejo, bakterije njihove dušikove spojine razcepijo. S tem razkrojnim procesom se dušik sprosti nazaj v prst in atmosfero, in krog je tako sklenjen.

Ljudje z vso svojo napredno tehniko letno ustvarijo na tone strupenih odpadkov, ki se ne dajo reciklirati. Toda Zemlja popolno reciklira vse svoje odpadke, pri čemer uporablja neverjetne kemične procese.

Kaj menite, kako je na Zemlji prišlo do takšnih reciklažnih postopkov? Znanstveni in verski pisec M. A. Corey pravi: »Če bi Zemljin ekosistem res nastal zgolj po naključju, ne bi mogel doseči takšne popolne okoljske skladnosti.«⁵ Ali se strinjate z njegovo ugotovitvijo?