VSESVETOVNO OZNANJEVANJE IN POUČEVANJE
Evropa
-
ŠTEVILO DEŽEL 47
-
ŠTEVILO PREBIVALCEV 741,311.996
-
ŠTEVILO OZNANJEVALCEV 1,611.036
-
ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV 847.343
Učenci obiskali kraljestveno dvorano
Ines, četrtošolka iz Finske, je slišala, da bodo pri šolskem predmetu, ki zajema izobraževanje o verah, razpravljali o Jehovovih pričah, zato se je odločila, da celoten razred povabi v kraljestveno dvorano. Tako učenci kot učiteljica so se strinjali, da je to dobra ideja.
Naslednji teden se je 38 učencev s kolesi odpeljalo do približno pet kilometrov oddaljene Mateja 6:10, ki je bil letni stavek.
kraljestvene dvorane. Zraven so prišli tudi dve učiteljici in ravnatelj. V kraljestveni dvorani so jih sprejeli dva brata in tri sestre. Učenci so ob prigrizku in pijači postavljali vprašanja glede dvorane in Prič: »Kaj se dogaja na shodih?« »Kaj je v tistem prostoru?« V mislih so imeli knjižnico. »Zakaj je na steni med šestko in desetko dvopičje?« Šlo je zaŠola, ki jo obiskujejo ti učenci, sodeluje v projektu za preprečevanje ustrahovanja v šoli, zato so jim Priče pokazali animacijo na tabli Obvladaj nasilneža brez pesti, ki je objavljena na jw.org. Pokazali so jim tudi druge razdelke na našem spletnem mestu in jim predvajali eno od kraljestvenih pesmi. Obisk je trajal kakšno uro.
Ravnatelj, učiteljici in otroci so bili navdušeni nad obiskom. Ravnatelj se je zanimal za gradivo na našem spletnem mestu, saj je menil, da bi ga lahko v šoli uporabili pri poučevanju o verah. Vesel je bil, ko je izvedel, da lahko tudi drugi razredi obiščejo kraljestveno dvorano. Tako je učiteljica nekega drugega razreda že naslednji dan poklicala Priče in vprašala, ali si lahko tudi oni pridejo pogledat dvorano.
Na smetišču je našla zaklad
Cristina, ki živi v Romuniji, ni nikoli obiskovala šole in ni znala niti brati niti pisati. Bila je zelo revna in se je preživljala tako, da je na mestnem smetišču iskala pločevinke in plastenke. Nekega dne ji je pri iskanju nekaj pritegnilo pozornost – svetopisemska literatura z lepimi slikami srečnih ljudi. Rekla si je, da takšni ljudje morajo obstajati nekje na svetu. Cristino je zanimalo, kaj piše v literaturi, zato je nekoga prosila,
da ji jo prebere. Ko je izvedela, da imajo publikacije versko vsebino, je postala žalostna, ker so ljudje informacije o Božji Besedi vrgli v smeti. Cristina je kar naprej hodila na smetišče, da bi iskala naše brošure, zloženke in revije. Nekatere so bile cele, druge so bile raztrgane na koščke. Naučila se je brati, da bi lahko več izvedela o teh publikacijah.Kasneje je Cristina prišla v stik z Jehovovimi pričami in z njo so pričeli svetopisemski tečaj. Bila je zelo srečna, ko je spoznala, da so ji ravno publikacije, ki jih drugi ljudje niso cenili, pomagale, da se je zbližala z Jehovom. Obiskuje občinske shode in je prevzeta nad tem, kar se uči. Njeno največje veselje je med drugim to, da ima zdaj nove revije, knjige in brošure. Za to, da bi jih dobila, ji ni treba več brskati po smeteh. Zares, Cristina je na smetišču našla zaklad!
Svetopisemski tečaj v gozdu
Margret iz Nemčije gre vsako jutro s svojim psom na sprehod v gozd. »Trudim se spregovoriti z mimoidočimi,« pravi. »Če so sproščeni, pogovor preusmerim na Sveto pismo.«
Nekega dne je srečala žensko v njenih sedemdesetih letih, ki je prav tako sprehajala psa. Margret se je z njo začela pogovarjati. Ženska je uživala v pogovoru in Margret omenila, da dnevno moli k Bogu in bere Sveto pismo. Od takrat naprej sta se vsak dan sestali in pogovarjali o duhovnih stvareh. Nekega dne jo je ženska vprašala: »Kako to, da tako dobro poznate Sveto pismo?« Margret ji je pojasnila, da je Jehovova priča.
Margret je ženski večkrat ponudila svetopisemski tečaj na domu, vendar ga je ta zavrnila. Vseeno sta se še naprej pogovarjali. Nekaj mesecev kasneje ji je Margret spet ponudila svetopisemski tečaj na domu. Tokrat ji je ženska razkrila, da se boji preučevati, ker moški, s katerim živi, ne mara Jehovovih prič.
Ko je Margret naslednjič šla na sprehod v gozd, je s sabo vzela Sveto pismo in knjigo Biblija uči. Ko je videla to žensko, ji je pogumno rekla: »Tokrat vam ne želim ponuditi svetopisemskega tečaja na domu, temveč v gozdu.« Ženska ga je s solzami v očeh brez obotavljanja sprejela. Na svetopisemski tečaj v gozdu prihaja šest dni v tednu. Margret glede na letni čas in vreme včasih vodi svetopisemski tečaj pod dežnikom in s svetilko v roki.
Begajoče odkimavanje
Naša sestra Delphine iz Bolgarije je preučevala Sveto pismo z Irino. Ta je cenila naučeno in redno obiskovala shode. Toda njen mož ni želel, da se druži s Pričami. Z družino se je preselil v neko majhno vas na Švedskem in tako je Irina izgubila stik z Delphine. Vendar sta Irino, ki ni znala niti besede švedsko, srečali pionirki, Alexandra in Rebecca. Sestri sta vzeli v roke brošurico Dobra novica za ljudi vseh narodov in Irino prosili, naj prebere sporočilo v bolgarščini. Zatem sta jo s pomočjo brošurice vprašali, ali bi želela imeti literaturo v svojem jeziku. Irina je navdušeno odkimavala. Sestri sta sklenili, da je ne zanima, zato sta odšli.
Alexandra se je kasneje spomnila, da čez nekaj tednov pride na obisk Linda, sestra iz Švedske, ki služi v Bolgariji. Razmišljala je, da morda ne bi bilo slabo, če bi Irina slišala resnico v svojem maternem jeziku. Ko je Linda prišla, sta šli z Alexandro obiskat Irino. Ta je Lindi povedala, da je vsak večer molila k Jehovu in ga prosila, naj ji pomaga, da bi spet preučevala Sveto pismo. S seboj je pogosto nosila knjigo Biblija uči v bolgarščini. Želela jo je pokazati Pričam, če bi jih srečala
na ulici, toda nikoli ni videla nobenega od njih. Kako srečna je bila, ko je dobila več literature v bolgarščini!Linda je vprašala Alexandro, zakaj je po prvem obisku sklenila, da se Irina ne zanima za resnico. Alexandra ji je razložila, da je odkimavala z glavo, in tako sta razumeli, da je ne zanima. Linda se je nasmehnila in pojasnila, da Bolgari s prikimavanjem nakažejo, da se ne strinjajo, z odkimavanjem pa, da se strinjajo. Dokler se Irina ne bo naučila švedsko, preučuje Sveto pismo v bolgarščini. Kako? Ponovno je prišla v stik z Delphine in zdaj preučujeta po videokonferenci.
Očetov dobri zgled
Jemimo, ki živi v Španiji, sta starša poučevala o resnici, toda ko je bila stara sedem let, se ji je življenje postavilo na glavo. Takrat se je namreč njena mama odločila, da ne želi več biti Jehovova priča, in se je razvezala od njenega očeta. Jemima se je pri trinajstih letih nehala družiti s Pričami in zavračala vsakršno duhovno pomoč svojega očeta.
Ko je Jemima odrasla, se je v iskanju »pravice« za navadne ljudi pridružila socialnim in političnim gibanjem. Kasneje, ko je ostala brez službe, ji je njen oče Domingo rekel, da se mu lahko pridruži pri pleskarskem delu.
Nekega dne, ko sta tako delala, je Domingo predlagal Jemimi, da bi skupaj preučevala Sveto pismo. Zavrnila je, vendar mu je rekla, da mu bo povedala, če jo bo kdaj zanimalo. Domingo je med pleskanjem poslušal avdioposnetke Svetega pisma in revij, medtem ko je hčerka raje s slušalkami poslušala pop glasbo.
Novembra 2012 je Domingo, ki se je znova poročil, prejel vabilo, da obišče Biblijsko šolo za krščanske zakonske pare. Jemimo je prevzelo to, da bo njen oče dva meseca obiskoval Biblijsko šolo in da bo potem pustil vse ter šel, kamor koli ga bodo poslali. Zdaj je prvič dojela, kako globoko je resnica ukoreninjena v očetovem srcu, in želela je izvedeti, zakaj je tako.
Jemima je nehala poslušati svojo glasbo in začela je poslušati očetove posnetke. Prav tako je začela postavljati vprašanja. Nekega dne, ko je Domingo stal na lestvi in pleskal, mu je dejala: »Se spomniš, ko sem ti rekla, da ti bom povedala, ko bom pripravljena preučevati Sveto pismo? No, zdaj sem pripravljena.«
Domingo je bil navdušen, ko je to slišal. Januarja 2013 sta začela preučevati dvakrat na teden. Šola se je pričela aprila, preučevanje pa sta nadaljevala po videokonferenci. Jemima je prišla na njegovo podelitev diplom in zelo uživala v programu. Štirinajstega decembra 2013 se je krstila.
»Jehova je bil z menoj zelo potrpežljiv in vem, da ni nikoli obupal nad mano,« pravi Jemima. »Dal mi je to, česar v svetu nisem nikoli našla – prave prijatelje. Zaradi svetovne bratovščine še bolj cenim Jehovovo veliko ljubezen.«
Izkazano spoštovanje obrodilo dobre sadove
Vasilii je dolgoletni član betelske družine v Rusiji. Tridesetega marca 2014 je blizu podružničnega urada oznanjeval z vozičkom z literaturo in takrat se mu je približal policijski avtomobil. Policist je izstopil in vljudno prosil Vasiliija, naj neha oznanjevati, saj se je nekaj ljudi v soseščini pritožilo. Drug policist je s kamero posnel pogovor. Vasilii je sklenil, da bo najbolje,
da uboga policista in se ne sklicuje na svoje pravice. Do takrat se je že kar nekaj mimoidočih ustavilo, da bi videli, kaj se dogaja. Vasilii je odšel, toda dva dni kasneje je prosil za razgovor s šefom policije. Njegova prošnja je bila odobrena. Med razgovorom se je Vasilii zahvalil šefu policije za pomembno delo, ki ga policisti opravljajo za skupnost, ter za njihovo prijaznost, ko so z njim govorili pred dvema dnevoma. Šef se je obrnil k svojemu pomočniku in mu rekel: »V vseh 32 letih, ko delam kot policist, nisem še nikoli slišal, da bi se nam kdo zahvalil za naše delo!« Brat je med pogovorom šefu policije pomagal razumeti, da je naše oznanjevanje na javnih krajih povsem zakonito. Šef je vprašal Vasiliija, zakaj ni ugovarjal policistu, ko je ta zahteval, naj neha oznanjevati, čeprav je Vasilii vedel, da ima vso pravico do tega dela. Vasilii je odgovoril: »Spoštujem policijo. Predstavljajte si, kaj bi si mislili vsi tisti, ki so nas opazovali, če bi obtožil policista, da ne pozna zakonov.« Na šefa in njegovega pomočnika je to naredilo velik vtis, zato sta Vasiliiju zagotovila, da v prihodnje ne bo imel nobenih problemov pri oznanjevanju z vozičkom z literaturo.