LETA 1948 smo moja žena Paula, najina hči in jaz začeli obiskovati shode Jehovovih prič v mestu Blanco Arriba. Čeprav smo morali v obe smeri prepešačiti 40 kilometrov, nismo izpustili niti enega shoda. S Paulo sva se krstila 3. januarja 1949.

Šest mesecev kasneje smo bili nekateri iz naše občine aretirani in obsojeni na trimesečno zaporno kazen. Spati smo morali na tleh in dnevno smo dobili le en obrok – banane in čaj. Ko smo bili izpuščeni iz zapora, so nam vladni uradniki grozili, misleč, da nas bo to odvrnilo od oznanjevanja. Toda ko smo se vrnili domov, smo naskrivaj še naprej imeli shode in oznanjevali. Ker so nas vladni agenti nenehno nadzorovali, smo se shajali v zasebnih domovih, na plantažah kave ali kmetijah. Namesto da bi se večkrat zbrali na istem kraju, smo na koncu vsakega shoda objavili,  kje se bomo zbrali naslednjič. Oznanjevali nismo v parih, temveč vsak sam. Bili smo oblečeni v delovna oblačila in nismo uporabljali literature ali Svetega pisma. Kljub temu sem bil med letoma 1949 in 1959 zaprt v sedmih različnih zaporih, kazni pa so bile dolge od tri do šest mesecev.

Moral sem biti skrajno previden, saj so bili med tistimi, ki so me preganjali, tudi moji sorodniki. Čeprav sem zato, da me ne bi razkrinkali, celo prespal v gorah ali na kaki kmetiji, so me včasih vseeno ujeli. Po eni od takih aretacij so me poslali v zapor La Victoria v Ciudadu Trujillu, kjer je bilo v eni celici od 50 do 60 zapornikov. Na dan smo dobili dva obroka: zjutraj polento, opoldan pa majhno porcijo riža s fižolom. Vsi Priče smo seveda pričevali sozapornikom. Redno smo imeli shode, na katerih smo se pogovarjali o svetopisemskih stavkih, ki smo jih znali na pamet, in si pripovedovali doživetja z oznanjevanja.

Ko sem bil nazadnje zaprt, me je neki vojak pretepel. S puškinim kopitom me je udarjal po glavi in suval v rebra. Čeprav še vedno trpim zaradi fizičnih posledic tega dogodka in drugega grdega ravnanja, so ti preizkusi okrepili mojo vero, zdržljivost in odločenost, da služim Jehovu.

Zdaj sem star 96 let in služim v občini kot strežni služabnik. Ne morem več veliko hoditi, zato sedim pred hišo in pričujem mimoidočim. Zame upanje na Kraljestvo niso le sanje. Je nekaj resničnega in razglašam ga že več kot 60 let. Novi svet mi je danes stvaren prav tako, kot mi je bil takrat, ko sem prvič slišal kraljestveno sporočilo. *