1933 Po požigu Reichstaga z nujnim predsedniškim odlokom, s katerim hočejo »preprečiti komunistična nasilna dejanja zoper državno varnost«, razveljavijo mnoge temeljne državljanske pravice (28. februar). Delovanje Jehovovih prič je na podlagi krivih obtožb prepovedano v večini dežel rajha; peticija, predložena rajhovskemu kanclerju in drugim uradnikom, je neuspešna (april in junij). Zaplemba lastnine krščanskih občin, požig literature in pošiljanje prvih Prič v koncentracijska taborišča (julij).

1934 Jehovove priče razmnožujejo svoje publikacije ilegalno, zato ker policija preverja njihovo pošto, da bi preprečila prinašanje literature iz tujine. Do marca je registriranih že kakih 4000 hišnih preiskav, 1000 aretacij in 200 primerov grdega ravnanja. Mnogo Prič odpustijo iz državnih služb (od junija). Sedmega oktobra Hitler prejme poplavo protestnih telegramov in histerično zavpije: »To zalego bomo iztrebili iz Nemčije!«

1935 Splošna prepoved delovanja Jehovovih prič v rajhu s ciljem, da bi jih odstranili iz državnih služb (1. april). Posebna sodišča obsodijo nešteto Prič na dolgoletne zaporne kazni in jih močno oglobijo zaradi organiziranja krščanskih shodov in razdeljevanja literature. Gestapo ne glede na obstoječo zakonodajo samovoljno ukaže pripreti Jehovove priče in jih pošlje v koncentracijska taborišča (17. junij in 9. september).

1936 Minister za notranje zadeve rajha Pričam prepove prodajanje »Svetih pisem oziroma drugih verskih publikacij, ki običajno niso žaljive«; zaradi tega zaprejo še več Prič (30. januar). Oblasti dobijo dovoljenje, da Jehovovim pričam ne dodelijo podpore za brezposelnost in pokojnin (od 2. februarja). Z mnogimi Pričami grdo ravnajo ali jih javno sramotijo, ker ne sodelujejo pri »volitvah v reichstag« (29. marec). Gestapo in kriminalistična policija ustanovita posebne enote, posebna sodišča pa posebne oddelke, da bi preiskali delovanje Jehovovih prič in jih obsodili (junij). Jehovovim pričam kljub množičnim aretacijam (28. avgust) uspe po vsem rajhu razdeliti protestno resolucijo, ki so jo sprejeli na zborovanju v Luzernu (12. december).

1937 Policiji in sodiščem je naročeno, naj proti Jehovovim pričam »kar najostreje ukrepajo«. Sodišča obsojajo Priče na vse daljše kazni. Ko prestanejo zaporno kazen, jih pogosto pošljejo v koncentracijska taborišča ali nazaj v zapor. Aretirajo kakih 4000 Prič. Na sodnih procesih Preučevalcev Biblije jih pogosto obsodijo po več hkrati, o čemer časopisi odkrito poročajo. Družinska in zapuščinska sodišča dobivajo tožbe, s katerimi želijo otroke ločiti od staršev. Jehovove priče po vsem rajhu organizirajo drugo akcijo z zloženkami, da bi ljudi opozorili na teror gestapa (20. junij).

1938 Od 5 do 10 odstotkov taboriščnikov v predvojnem času je Jehovovih prič. Izolirani so v posebnih barakah, obdanih z bodečo žico, (v nekaterih taboriščih še celo prej) in devet mesecev jim ne dovolijo pošiljati ali prejemati pošte (marec). Priče v Švici dokumentirajo preganjanje v Nemčiji, in to v knjigi Kreuzzug gegen das Christentum (Križarska vojna proti krščanstvu), v kateri med drugim piše, da jih »zdaj že 6000 [...] trpi v zaporih in koncentracijskih taboriščih« (maj). J. F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Society, v govoru, ki ga ima v New Yorku in ga prenaša 60 radijskih postaj, jasno obsodi Hitlerja in preganjanje Judov (8. oktober).

1939 Augusta Dickmanna kot prvega ugovornika vesti, ki ga policijsko sodstvo obsodi na smrt, javno ustrelijo v sachsenhausenskem taborišču (15. september), v naslednjih dneh pa o tem poročajo po radiu in v časopisih. Z izbruhom vojne se poveča grdo ravnanje  z zaprtimi Pričami. Od 400 Prič, kolikor jih je zaprtih v Sachsenhausnu, jih med hudo zimo 100 umre zaradi trpinčenja, lakote ali izčrpanosti.

1940 Državna policija ukaže aretacijo vseh Prič v rajhu ob točno določenem času; 12. junija vdrejo v domove Prič. Julija švicarske oblasti zaplenijo knjigo Kreuzzug gegen das Christentum (do septembra 1944). Nemško sodstvo je na smrt obsodilo že 112 ugovornikov vesti, ki so Jehovove priče (avgust). (Do konca vojne bo število ubitih Prič naraslo na kakih 270; med temi bo 50 Avstrijcev.)

1941 Ludwig Cyranek, ki je v letih 1939 in 1940 tihotapil literaturo Jehovovih prič v Nemčijo in Avstrijo, je obsojen na smrt (marec) in usmrčen v Dresdnu (3. julij). Julius Engelhard in drugi nadaljujejo njegovo delo (od 1939 do aprila 1943).

1942 Mitteilungsblatt der deutschen Verbreitungsstelle des W.T. an alle treuen Zeugen Jehovas in Deutschland (Okrožnica distribucijskega centra W. T. vsem zvestim Jehovovim pričam v Nemčiji) in druge publikacije krožijo med Jehovovimi pričami znotraj in zunaj taborišč. Kruto mučenje Prič v preiskovalnem zaporu je uradno še naprej dovoljeno. Hitler vztraja pri tem, da je treba Preučevalce Biblije iztrebiti (avgust). Vendar se za Priče v taboriščih hude razmere nekoliko izboljšajo, ker začne SS ceniti delovno silo taboriščnikov.

1943 Marsikje po Nemčiji in Avstriji Jehovove priče dobijo svetopisemsko literaturo, izdelano v ilegali, iz koncentracijskih taborišč pa tihotapijo pisma. SS je prisiljen priznati, da so Jehovove priče neomajni, čeprav so v taboriščih izolirani, zato Priče razpršijo v druge barake (september). V ravensbrüškem taborišču dajo Asoziale (taboriščnike, ki jih imajo za »antisocialne«) v eno barako (blok) skupaj z Bibelforscherji (Preučevalci Biblije).

1944 Himmler ukaže nenapovedane policijske racije v več koncentracijskih taboriščih, zaradi česar najdejo velike količine literature Jehovovih prič (april). Tudi zunaj taborišč gestapo razdre ilegalne mreže in aretira 254 Prič. Juliusa Engelharda in Auguste Hetkamp obsodijo na smrt (junij) in usmrtijo v Brandenburgu (avgust). Kljub temu se ilegalno delo nadaljuje na raznih krajih; literaturo Prič razmnožujejo celo v wewelsburškem taborišču. Rajhovsko vojaško sodišče je preobremenjeno, zato tožbe zoper ugovornike vesti – številni primeri se tičejo Jehovovih prič – zaupajo nižjim sodiščem (avgust). Smrtne obsodbe so sedaj že čista formalnost.

1945 Osvoboditev Auschwitza (27. januar). Med prisilnimi evakuacijami koncentracijskih taborišč in med pohodi smrti proti jugu in zahodu si taboriščniki z vijoličastim trikotnikom (Jehovove priče) medsebojno pomagajo, da jih esesovci ne bi ustrelili. Osvoboditev taborišč Buchenwald (11. april), Bergen-Belsen (15. april), Sachsenhausen (22. april), Dachau (29. april) in Ravensbrück (30. april), kakor tudi kaznilnic v Brandenburgu (27. april), Waldheimu (6. maj) in drugih internacijskih taboriščih. Pohod smrti v Schwerin (3. maj) preživi vseh 230 Prič. Preživeli Priče iz stutthofskega koncentracijskega taborišča se izkrcajo na obali danskega otoka Møn (5. maj). Kapitulacija – konec nemškega rajha (8. maj)! Jehovove priče v Nemčiji začnejo svojo povojno zgodovino s 7000 pripadniki.