Obisk v kitajski lekarni
Obisk v kitajski lekarni
KVOK KIT je že nekaj dni bolan, zato se odloči, da mora k zdravniku. Kitajec je, zato raje obišče zdravnika tradicionalne kitajske medicine. Družinski prijatelj pozna takega zdravnika, ki je lastnik in upravnik bližnje zeliščne prodajalne. Prijatelj Kvoku Kitu pove, da mu lahko zdravnik zmeša zeliščni čaj, ki ga bo pozdravil.
Na Kitajskem se podobno kakor v večini jugovzhodne Azije obisk pri zdravniku precej razlikuje od obiska pri zdravniku v zahodnih deželah. Na Zahodu se je običajno treba prej naročiti, nato iti k zdravniku v ordinacijo, zdravnik pa potem bolnika pregleda in mu predpiše zdravila. Nato mora bolnik v lekarno, da dobi predpisano zdravilo. Pri kitajskem zdravniku pa je postopek mnogo bolj preprost. Obiščete zeliščno prodajalno, kjer je skoraj vedno redno zaposleni zeliščar, ki pa je tudi zdravnik kitajske medicine. Lahko vas pregleda, vam diagnosticira težavo, odmeri predpisano zelišče in pove, kako ga zaužijete – vse to v enem samem kratkem obisku! *
Zelišča kot zdravilo?
Večina prebivalcev na Zahodu je navajena na tablete, kapsule in injekcije, vendar pa so te oblike zdravil relativno nove. Tisoče let so se ljudje zatekali k naravnemu zdravljenju. Hebrejski zdravniki v biblijskih časih so na primer zdravili z oljem, balzamom in vinom. (Izaija 1:6; Jeremija 46:11; Lukež 10:34) Z vročimi obkladki iz posušenih fig so očitno zdravili ture. (2. kraljev 20:7)
Dejansko je skoraj vsak narod oziroma ljudstvo kdaj uporabljalo zelišča in različne vrste pripravkov za zdravljenje bolezni.
Celo pri mnogih današnjih začimbah je sprva prišla v poštev njihova medicinska vrednost. To ne pomeni, da je bila taka navada vedno uspešna. Po drugi strani pa je bilo v to pogosto vpleteno tudi praznoverje in nevednost. Ne glede na to so take metode zdravljenja bolezni krožile na tisoče let. Celo nekatera danes najbolj običajna zdravila pridobivajo iz rastlin.Teorija in praksa kitajske medicine
Bistveni del kitajske zgodovine je zdravljenje z zelišči. Narodopisje govori o zaslugah Rumenega cesarja, Huangdija, ki je napisal Nei Jing, predpis interne medicine (zdravilci na Kitajskem ga še vedno uporabljajo). * O njegovem datumu pisanja se še vedno razpravlja, ukvarja pa se z mnogimi temami, o katerih morda piše tudi kaka zahodna medicinska knjiga. Ni govora le o diagnozah, simptomih, vzrokih, zdravljenju in preprečevanju bolezni, ampak tudi o anatomiji in delovanju telesa.
Kakor velja za večino umetnosti na jugovzhodu Azije, ima tudi jin-jang doktrina močan vpliv na teorijo in prakso kitajske medicine. Tako jin predstavlja mrzlo, jang pa vroče, in s tem predstavljata tudi mnoge druge nasprotujoče si lastnosti. * Poleg tega se pri diagnosticiranju in zdravljenju upoštevajo tudi z akupunkturo povezane meridianske točke telesa. Predpišejo se zelišča in hrana, ki spadajo bodisi med vroče bodisi med mrzle, da se pri pacientu zadrži jin-jang ravnotežje.
Bolnik, ki ima vročino, se na primer obravnava kot vroč, tako da bo dobil zelišča, ki ohlajajo. Jin-janga morda več posebej ne omenjajo, a se še vedno uporabljajo enaka načela za določanje načina zdravljenja bolnika. Toda kako zdravnik kitajske medicine diagnosticira bolezen? In kakšna je zeliščna prodajalna? Da bi to ugotovili, se odpravimo
za Kvokom Kitom v prodajalno, ki mu jo je priporočal prijatelj.Eksotična zeliščna prodajalna
Presenečenje! Danes mora Kvok Kit še počakati, da bi lahko prišel k zdravniku. Videti je, da razsaja gripa ali pa prehlad, zato sta pred njim še dva bolnika. Medtem ko čakamo, se ozrimo malo po prodajalni.
Ko smo vstopili, so najprej pritegnili našo pozornost kupi posušenih dobrin – gob, pokrovač, morskih ušes, smokev, jedrc in drugih užitnih reči, postavljenih v odprte košare pri vhodu. Da, tukaj je mogoče kupiti hrano, vendar je kakšna lahko tudi del predpisanega zdravila.
Ko pogledamo čez ta živila, na obeh straneh precej ozke prodajalne opazimo steklene pulte. V njih so redka ali posebna zelišča, minerali ter posušeni deli živali, ki so zelo dragi. Če si jih natančneje ogledamo, opazimo jelenovo rogovje, bisere ter posušene kuščarje in morske konjičke, pa tudi druge eksotične primerke. Še pred nekaj leti je bilo med temi razstavljenimi primerki mogoče najti tudi nosorožje rogove, medvedje žolčnike in druge podobne dele živali, ki pa so zdaj prepovedani.
Na drugem vogalu prodajalne najdemo zavoje mešanih zelišč za navadne tegobe, na primer prehlade in razdražen želodec, pa tudi zalogo ustekleničenih zeliščnih zdravil s Kitajskega. Trgovskemu pomočniku preprosto povejte svojo težavo in ta vam bo bodisi priporočal ustekleničen pripravek ali pa vam bo dal zavoj mešanice zelišč ter vam povedal, kako jo doma pripravite.
Ob zidu za trgovskim pomočnikom opazimo police, na katerih so visoki stekleni kozarci,
v katerih so različne posušene korenine, listi in vejice. To so zelišča, ki jih običajni kupci poznajo in jih lahko kupijo za samostojno pripravo zdravil ali kuhanje. Na drugi strani prodajalne je do stropa segajoča omara, v kateri so vrste precej obrabljenih predalov. Pravijo ji baizigui oziroma »omara stoterih otrok«, ker je v takšni zeliščni omari lahko sto ali več predalov. Ti predali omogočajo hiter dostop do najbolj običajno predpisanih zelišč in so na dosegu roke. Nič nenavadnega ni, da niso označeni. Izkušeni pomočniki natanko vedo, kje je katero zelišče.Bodite pozorni na to, kako spretno pomočnik tehta zelišča za žensko, ki ji streže. Uporablja občutljivo, a natančno azijsko merilo, palico, na kateri je označena skala. Na eni strani palice je okrogel pladenj, ki visi na treh vrvicah, na drugi strani pa je premična utež. Pomočnik ve, da so določena zelišča lahko smrtno nevarna, če se jih zaužije prekomerno, zato mora biti pri merjenju pozoren. Vendar vsega ne tehta. Zdaj ga vidimo, kako izbira približno po polovico pesti zelišč iz različnih predalov in jih odlaga na kos ovojnega papirja. Da, prav imate, predpisane so tudi škržatove leve. Pomočnik mešanico še zavije in pove ženski, kako naj ta zdravilni napoj pripravi.
Zeliščna zdravila se pripravljajo in jemljejo različno. Nekatera v obliki praška. Bolnik jih raztopi v vroči vodi, potem pa pripravek popije. Druga so v obliki paste. Zaužijejo se z medom oziroma v kaki alkoholni raztopini. Toda pomočnik ženski naroči, naj pripravek naredi po najbolj običajni metodi, namreč v obliki zvarka. To pomeni, da bo zelišča kuhala v keramičnem lončku približno eno uro. Potem bo mešanico pila vsakih nekaj ur. Če ji bo zdravila zmanjkalo, se mora le vrniti v prodajalno po novo zalogo.
Končno je na vrsti Kvok Kit. Ne, zdravnik mu ne izmeri krvnega tlaka, niti ne posluša bitja srca. Vpraša pa ga za simptome. Kako je spal? Kako je z njegovo prebavo, apetitom, črevesjem, temperaturo ter stanjem in barvo kože? Zdravnik mu skrbno pogleda v oči in pregleda barvo različnih delov jezika. Zdaj mu na obeh zapestjih v več položajih in z različnimi pritiski izmeri srčni utrip s postopkom, za katerega menijo, da razkriva stanje različnih organov in delov telesa. Zdravnik je celo pozoren na vse nenavadne vonje, ki jih zazna! Sklep? Ni presenetljiv, Kvok Kit ima gripo. Počivati mora in piti veliko tekočine, skupaj s predpisanim zdravilom, ki ga mora prevreti in spiti. Ta zeliščni čaj bo grenek, a se bo Kvok Kit po njem bolje počutil. Poleg tega, da mu zdravnik pove, katere hrane naj bi se ogibal, mu tudi prijazno predpiše vkuhane češplje, za katerimi bo imel v ustih po zdravilih prijeten okus.
Tako torej Kvok Kit odide s svojim zavojem zelišč. Obisk pri zdravniku in zdravila so ga stala manj kot 20 USD – kar izplačalo se je. Zelišča sicer Kvoka Kita ne bodo čudežno ozdravila, a bi v nekaj dneh moral biti dobro. Toda ne sme narediti napake, ki jo naredijo nekateri. Mislijo namreč, da je boljše zaužiti več zdravila. Nemalokrat je slišati, da imajo ljudje precejšnje reakcije, ker pretiravajo z nekaterimi zelišči.
So države, v katerih je malo meril, oziroma jih sploh ni, ki bi odrejala bodisi zelišča bodisi zdravilstvo tradicionalne kitajske medicine. To odpira vrata zeliščnemu mazaštvu in celo prodaji nevarnih zeliščnih pripravkov, ki se jih izdaja kot zdravila. Razumljivo je torej, da se mnogi azijski bolniki takrat, ko izbirajo tradicionalnega kitajskega zdravnika, zanesejo na priporočila sorodnikov in dobrih prijateljev.
Seveda pa nobeno zdravljenje, ne z zelišči ne z zdravili z Zahoda, ne more pozdraviti vsake bolezni. Kljub temu sta kitajska lekarna in njen zdravnik tradicionalne medicine še naprej bistveni del življenja v Aziji.
[Podčrtne opombe]
^ odst. 3 Revija Prebudite se! ne zagovarja nobenega posebnega zdravljenja bolezenskih tegob. Kristjani bi morali biti prepričani, da zdravljenje, za katero se odločijo, ne nasprotuje biblijskim načelom.
^ odst. 8 Pravijo, da je Rumeni cesar, legendarni vladar pred dinastijo Džou, vladal od 2697. do 2595. leta pr. n. š. Mnogi učenjaki pa menijo, da je bil Nei Jing napisan šele ob koncu dinastije Džou, ki je vladala približno od leta 1100 do 250 pr. n. š.
^ odst. 9 Kitajski znak »jin« dobesedno pomeni »tema« oziroma »senca« ter predstavlja temo, hladnost, ženskost. Nasprotni »jang« pa pomeni svetlobo, vroče, moško.
[Slike na strani 23]
V zeliščni prodajalni lahko najdemo eksotične primerke, med njimi tudi morske konjičke
[Slike na strani 24]
Posušene korenine, liste in vejice skrbno stehtajo