Preizkušena vera na Poljskem

PRIPOVEDUJE JAN FERENČ

BIL sem še fant, ko je divjala druga svetovna vojna. Dobro se spominjam strica, ki je bil Jehovova priča. Obiskoval nas je na dom in nam bral iz Biblije. Starša to ni zanimalo, brata Józefa, sestro Janino in mene pa resnično je. Kmalu smo vsi trije s krstom simbolizirali svojo posvetitev Jehovu. Krstil sem se že pri 14-ih letih.

Starša sta opazovala, kako dobro je biblijski pouk vplival na naše življenje, zato sta prisluhnila. Ko je oče zvedel, da Biblija obsoja malikovalstvo, je dejal: »Če tako piše v Božji Besedi, so nas duhovniki držali v nevednosti. Sin, zberi vse podobe s sten in jih vrzi proč!« Približno dve leti kasneje sta se starša krstila. Zvesto sta služila Jehovu vse do svoje smrti.

Težave, s katerimi smo se spoprijemali

Po koncu vojne je bilo Jehovovim pričam težko. V naš urad v Lodžu je na primer vdrla Varnostna služba in tam zaposlene aretirala. Na vzhodu Poljske so partizani iz vrst državnih vojaških sil pod vplivom katoliškega duhovništva brutalno napadali Jehovove priče. *

Približno takrat so nam komunistične oblasti tudi odvzele dovoljenje za zbiranje, ki so nam ga prej dale, poleg tega pa so tudi skušale ovirati zbore, ki so že potekali. Toda vse večje nasprotovanje je le še podžgalo našo odločenost, da bomo še naprej oznanjevali Božje kraljestvo. Leta 1949 je bilo na Poljskem precej več kot 14.000 Prič.

Kmalu sem postal pionir, polnočasni strežnik Jehovovih prič. Moja prva dodelitev je bila kakih 500 kilometrov od doma. Minilo je nekaj časa, potem pa so mi zaupali nalogo potujočega nadzornika na področju vzhodno od Lublina, nedaleč od kraja, kjer sta živela starša.

Aretiran in preganjan

Junija leta 1950 so me komunistične oblasti aretirale in obtožile špijonaže za Združene države. Vrgli so me v vlažno jetniško celico. Ponoči so me izvlekli iz nje in preiskovalni policist me je zasliševal. »Religiozno združenje, ki mu pripadaš, je sekta in sovražnik naše države,« mi je dejal. »Vaš urad dela za ameriško obveščevalno službo. To lahko dokažemo! Tvoji bratje so že priznali, da so potovali po državi in zbirali podatke za vojaške objekte in tovarne.«

Seveda so bile te obtožbe popolnoma brez podlage. Toda policist mi je svetoval, naj podpišem izjavo, s katero bi se odpovedal »svoji sramotni organizaciji«, kakor jo je imenoval. Znova in znova me je skušal pripraviti, da bi podpisal. Poskušal me je celo privesti do tega, da bi napisal imena in naslove vseh Prič, ki sem jih poznal, in kraje, od koder so se raznašale naše publikacije. Njegovo prizadevanje je bilo zaman.

Zatem so me policisti tepli s palico, dokler nisem izgubil zavesti. Nato so me polili z vodo,  da sem zopet prišel k sebi, in zaslišanje se je nadaljevalo. Naslednjo noč so me surovo tepli po petah. Glasno sem rotil Boga, naj mi da moči, da zdržim. Čutil sem, da mi jo je dal. Ta nočna zasliševanja so se redno ponavljala skoraj eno leto.

Iz zapora so me izpustili aprila leta 1951, a so bili mnogi Priče še vedno zaprti. Šel sem k odgovornemu Pričevalcu in ga prosil za novo dodelitev. »Ali te ni strah, da boš ponovno zaprt?« me je vprašal. »Zdaj sem še bolj odločen delati, kjer je večja potreba,« sem mu odvrnil. Spet sem začel delati kot potujoči nadzornik, kasneje pa so me povabili, da bi organiziral tiskanje in razdeljevanje naših publikacij na Poljskem.

Takrat smo Stražni stolp kopirali na starih šapirografih in s povoskanimi matricami. Kvaliteta tiskanja je bila slaba, cena papirja, ki ga je takrat primanjkovalo, pa previsoka. Kopirati smo morali v zakotnih krajih, v skednjih, kleteh in na podstrešjih. Oblasti so tiste, ki so jih odkrile, kaznovale z zaporom.

Spominjam se nekega izsušenega vodnjaka. V njegovih stenah, približno deset metrov pod tlemi, so bila vratca, za njimi pa majhna soba, kjer smo šapirografirali revije. Do tja smo se morali spustiti po vrvi. Nekega dne, ko sem se v vodnjak spuščal v velikem lesenem čebru, se je vrv naenkrat pretrgala. Padel sem na dno vodnjaka in si zlomil nogo. Nekaj časa sem moral ostati v bolnišnici, potem pa sem se vrnil delat k šapirografu.

Približno takrat sem spoznal gorečo pionirko Danuto. Leta 1956 sva se poročila in naslednja štiri leta delala skupaj v strežbi na osrednjem Poljskem. Do leta 1960 sta se nama rodila dva otroka in odločila sva se, da bo Danuta nehala s polnočasno strežbo, tako da bo lahko skrbela zanju. Kmalu zatem so me ponovno aretirali in me tokrat vtaknili v celico s podganami. Sedem mesecev kasneje so me obsodili na dve leti zapora.

V zapor in iz njega

V bidgoškem zaporu je bilo več kot 300 zapornikov in molil sem k Jehovu, da bi lahko tamkajšnje odkritosrčne seznanil s kraljestvenim sporočilom. Pogovoril sem se z upravnikom zapora ter mu predlagal, naj mi da delo brivca. Bil sem presenečen, ko se je strinjal. Kmalu sem bril in strigel zapornike ter pričeval tistim, ki so se mi zdeli naklonjeni.

Zapornik, ki je z mano delal kot brivec, se je kmalu odzval na najine pogovore. Začel je celo drugim govoriti o rečeh, o katerih se  je naučil iz Biblije. Kmalu nama je upravnik prepovedal širjenje »prevratniške propagande«, kakor jo je poimenoval. Sobrivec je zavzel trdno stališče. Pojasnil je: »Prej sem kradel, zdaj ne kradem več. Prej sem bil odvisen od nikotina, zdaj sem nehal kaditi. Našel sem smisel v življenju in želim postati Jehovova priča.«

Ko sem prišel iz zapora, so me poslali v Poznan, da bi tam nadzoroval »pekarno«, kakor smo rekli našim skritim tiskarnam. Do konca 1950-ih se je naše tiskanje zelo izboljšalo. Naučili smo se fotografsko zmanjšati velikost strani, kar je bil mejnik v naši tehniki, in delati z Rotaprint ofsetnimi tiskarskimi stroji. Leta 1960 smo začeli tiskati in vezati tudi knjige.

Kmalu zatem je sosed prijavil naše delovanje in ponovno so me zaprli. Leta 1962 so me izpustili in prejel sem dodelitev, z več drugimi služiti v Ščečinu. Toda še pred odhodom smo dobili sporočilo, za katero smo menili, da prihaja od zvestih krščanskih bratov – naj ne gremo v Ščečin, temveč v Kielce. Tam pa so nas aretirali in mi dosodili nadaljnje leto in pol zaporne kazni. Izdali so nas sleparji znotraj organizacije. Sčasoma so jih odkrili in morali so zapustiti naše vrste.

Čez čas so me izpustili iz zapora in dodelili so mi nalogo nadzorovanja naše tiskarske dejavnosti po vsem Poljskem. Leta 1974, ko me oblasti deset let niso uspele odkriti, so me v Opolah izsledili in aretirali. Kmalu zatem so me poslali v zapor v Zabrze. »Tvoje škofovske službe je konec,« mi je dejal upravnik zapora. »Če boš še naprej širil svojo propagando, boš šel v samico.«

Oznanjevanje v zaporu

Seveda se moje strežniško delo še zdaleč ni končalo. Pravzaprav sem začel preučevati Biblijo z dvema sozapornikoma. Sčasoma sta tako napredovala, da sem ju krstil v veliki kopalni kadi v zaporu.

Tudi drugi zaporniki so se odzvali na naše oznanjevanje in aprila leta 1977 smo se zbrali, da bi proslavili slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. (Lukež 22:19) Dva meseca kasneje, junija leta 1977, so me izpustili iz zapora in me niso nikoli več zaprli.

Oblasti so do takrat postale bolj strpne do našega dela. Nedvomno so k temu mnogo pripomogli obiski članov Vodstvenega organa Jehovovih prič. Leta 1977 so se trije od njih pogovarjali z nadzorniki, pionirji in dolgoletnimi Pričami v različnih mestih. Naslednje leto sta se dva izmed njih spoštljivo oglasila na Uradu za verske zadeve. Vendar pa je bilo naše delo prepovedano vse do leta 1989, ko so prepoved ukinili. Sedaj je na Poljskem dejavnih kakih 124.000 Prič.

Zadnja leta me Danuta zaradi slabega zdravja ne more spremljati, a me spodbuja in želi, da še naprej obiskujem občine. Zmeraj ji bom hvaležen za krepilno pomoč med tolikokratnim bivanjem v zaporih.

Pred 50-imi leti sem se odločil, da bom služil Bogu Jehovu, in nobenega dvoma ni, da je bila ta odločitev prava. V veliko veselje mi je iskreno služiti Bogu. Z ženo sva izkusila resničnost besed, zapisanih v Izaijevi knjigi 40:29: »Trudnemu daje [Jehova] krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči.«

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 20]

Publikacije smo tiskali na šapirografih, kasneje pa z Rotaprint ofsetnimi tiskarskimi stroji

[Slike na strani 21]

Žena Danuta in jaz