Mozambiške poplave – kako so kristjani skrbeli za žrtve

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ MOZAMBIKA

NA ZAČETKU lanskega leta so bili televizijski gledalci presunjeni nad posnetki iz Mozambika. Videli so, kako se ljudje zaradi grozeče poplave oklepajo drevesnih vej. Neka žena je na drevesu rodila in videti je bilo, kako so jo skupaj z dojenčkom dvignili na varno. Na tisoče ljudi pa je doživljalo stisko več dni (nekateri v družbi kač), dokler vode niso upadle oziroma jih niso rešili s helikopterji.

Tragedija se je začela z nalivom dežja v mozambiškem glavnem mestu Maputu. V nekaj urah je bilo poplavljeno celotno predmestje. Na nekaterih delih se je voda dvignila do streh hiš. Ceste so se spremenile v pobesnele reke. Nastale so široke struge. Odplavilo je hiše in avtomobile, kakor tudi skoraj vse drugo. Toda najhujše je šele prihajalo.

Deževalo je še naprej. Poplavilo je celotni južni del države. Deževalo je tudi v sosednji Južnoafriški republiki, Zimbabveju in Bocvani. Iz teh držav tečejo skozi Mozambik reke Incomati, Limpopo in Zambezi na svoji poti do oceana, zato so bila tam, kjer so te reke poplavile, opustošena prostrana  mozambiška področja. Kako so kristjani med to katastrofo skrbeli drug za drugega, je zgodba, ki okrepi vero.

Oceniti prvo škodo

Dva predstavnika podružničnega urada Jehovovih prič v Maputu sta se 9. februarja lani odpravila proti severu. Okoli devete ure zjutraj sta se peljala skozi mesto Xinavane, kjer je bil nivo reke Incoluane zelo visok. Odločila sta se, da bosta nadaljevala pot proti Xai-Xai, glavnemu mestu province Gaze. Toda opazila sta, da blizu mesta Chókwè, kjer so med nevihtami pogosto najhujše poplave, zdaj ni bilo videti težav. Zato sta se odločila, da se bosta vrnila v Maputo.

Vendar ju je med vračanjem proti Xinavanu ustavila policijska zapora. »Pridrle so poplavne vode iz Južnoafriške republike in pretrgale državno cesto,« je opozoril policist. »Naprej ne morejo peljati niti avtobusi niti tovornjaki.« Isti odsek ceste, po katerem sta se peljala zjutraj, je bil zdaj ves pod vodo! Reke naprej proti severu so prav tako naraščale, zato je bilo področje izolirano od preostalega dela države.

Odločila sta se, da bosta prenočila blizu Macie. Ponoči se je stanje poslabšalo. Celotno mesto Xinavane je bilo poplavljeno in tamkajšnji prebivalci so izgubili vse. Poskrbljeno je bilo, da se je Pričam s tega področja pomagalo priti v kraljestveno dvorano v Macii, kjer je bilo postavljeno začasno begunsko taborišče. Priče so takoj šli v trgovine in nakupili osnovne reči, med drugim riž, fižol, moko in olje.

Zdaj so skrb posvetili sokristjanom v Chókwèju in bližnjih mestih. Nadzorniki iz občin v Chókwèju so se zbrali in organizirali množično evakuacijo. Razširili so sporočilo: »Takoj odidite v Macio!« Kmalu pa so zvedeli, da mnogi iz Xinavana niso prispeli. Zato so tja poslali Priče, da bi raziskali razmere. Izvedeli so tudi, da je neki krščanski starešina utonil v svoji hiši. Organizirali so njegov pogreb. Našli so še druge Priče (nekateri so bili na vrhu strehe) ter jim pomagali priti v Macio.

Po teh pripravah sta šla predstavnika podružnice v Bilene, mestece ob obali, ter tam najela letalo za Maputo. Do koder je segal pogled, je bilo področje poplavljeno. Poročali so, da je bilo samo v provinci Gazi prizadetih 600.000 ljudi.

Stanje se slabša

V naslednjih nekaj dneh se je dež še okrepil in opustošil tudi province v osrednjem delu Mozambika. Nato pa je nastal velikanski tropski ciklon, imenovan Eline. Dvajsetega februarja je odvrgel uničujoč dež na province Inhambane, Sofala in Manica. Prišlo je do nadaljnjih poplav, smrti in pustošenja.

Potem je proti koncu februarja tako hudo poplavilo mesto Chókwè in celotno okolico kot še nikoli dotlej. V soboto, 26. februarja, so malo pred polnočjo pridrle vode kakor velik plaz ter odplavile vse, kar jim je bilo na poti. »Zbudila naju je soseda, ki je vpila skozi okno,« pripoveduje 32-letni Priča Luis Chitlango.

Chitlango je pojasnil: »Skočila sva iz postelje in zaslišala glasno bobnenje vode. Med bežanjem smo naleteli na mnogo kač. Ob šestih smo prispeli na višje področje, a smo morali kasneje tega jutra, ko so poplavne vode na vseh straneh narasle, splezati na drevesa. V naši skupini je bilo 20 ljudi.

Najprej so na drevesa splezali moški. Nato so jim žene podale otroke, ki so jih potem privezali za veje. Za njimi so splezale žene s svojimi dojenčki. Vedeli smo, da na tem področju rastejo arašidi,  zato smo vsake toliko splezali z dreves in preiskali tla pod vodo, da bi jih našli.

Po treh dneh smo se odločili, da gremo vsi peš v Chókwè. Voda nam je segala do prsi in morali smo se boriti z močnimi tokovi. Med potovanjem smo na drevesih in strehah hiš videli mnogo ljudi. Naslednji dan so poplavne vode dovolj upadle, da so se v mesto lahko pripeljali tovornjaki in odpeljali ljudi v Macio.«

Begunsko taborišče Prič

Četrtega marca je podružnični urad Jehovovih prič najel letalo in na kraj nesreče poslal svoje predstavnike. Velik del prebivalstva je zbežal v Macio, ki se je spremenila v velikansko begunsko taborišče. Mnoge žrtve poplave je mučila gripa, nedohranjenost, malarija in druge tegobe.

Področje je bilo podobno vojaški coni. Na nebu nad mestom je bilo vse polno helikopterjev, ki so jih pošiljale razne države. Pristajali so na improviziranih pristajalnih stezah, da so se raztovorili. Ko je v Macio prispela reševalna ekipa Prič, žrtvam niso pripravili le vsega potrebnega za prehrano, temveč so postavili tudi bolnišnico. Najprej pa so pridobili dovoljenje lokalnih oblasti, ki so pozdravile njihovo pobudo.

Vsako jutro ob 6.30 so v taborišču Prič, v katerem je bilo skoraj 700 Prič in drugih, obravnavali biblijski stavek. Ko so krščanske sestre pripravile hrano, so po imenu poklicali vsakega od družinskih poglavarjev in ta je s prsti pokazal, koliko krožnikov hrane potrebuje, nato pa so jim jo dostavili.

Vsak vidik življenja v taborišču je bil dobro organiziran. Nekateri so imeli na skrbi nabavo hrane, drugi so pazili na higieno pitne vode, čistili latrine in tako naprej. Vladni uradniki niso spregledali te dobre organiziranosti in so pripomnili: ‚Tu se izplača  biti. Nihče ni ostal brez hrane in ni slišati prepiranja.‘ Nekdo od krajevnih oblasti je dejal: ‚Vsakdo bi moral obiskati taborišče Prič, da bi videl, kako bi morale zadeve potekati.‘

Nekega dne je odbor za pomoč sklical krščanske starešine in jim sporočil, da je podružnični urad uredil vse potrebno za popravilo hiš in kraljestvenih dvoran ter priskrbel osnovne potrebščine žrtvam poplave. Naslednje jutro so bili pri pregledovanju dnevnega biblijskega stavka objavljeni tudi s tem povezani načrti. Sledilo je dolgo ploskanje.

Oblasti so prispevale dva velika šotora, vendar so mnogi v taborišču še vedno spali na prostem. Zato so med žrtvami poplave organizirali skupino za gradnjo velike kraljestvene dvorane na zemljišču, ki je pripadal krajevni občini. Dvorano za 200 ljudi so zgradili iz trstja in valovitih cinkovih plošč, v mozambiškem stilu. Dokončali so jo v samo dveh dneh!

Poiskati izolirane

Medtem je bila 5. marca, potem ko so poplavne vode nekoliko upadle, ustanovljena ekipa za pomoč, ki je nato odpotovala v mesto Aldeio da Barragem. To je ležalo na enem prvih poplavljenih področij. Tam je bila občina s kakimi 90 Pričami in o njih ni bilo slišati ničesar.

Skupino je pot vodila mimo Chihaquelaneja, velikega begunskega taborišča, v katerem je bilo okoli 100.000 ljudi. Na obeh straneh ceste, ki je bila tudi na nekaterih mestih odplavljena, je bilo področje poplavljeno, kakor daleč je segal pogled. Eden od članov te skupine je pojasnil: »Ko smo prispeli v Chókwè, smo videli opustošenje. Mnoge hiše na začetku mesta so bile še vedno poplavljene do strehe. Večina hiš je bila pod vodo. Mračilo se je in pred seboj smo imeli še 25 kilometrov do Aldeie da Barragem.«

Ponoči je skupina končno prispela, kamor je bila namenjena. Član te skupine se spominja: »Ustavili smo se in razmišljali, kaj naj zdaj naredimo.« Nato so se od nekod pojavili ljudje, ki so vpili: »Bratje!« in slišati je bilo glasen, vesel smeh. Ko so krajevni Priče videli luči dveh vozil, so takoj pomislili, da bi to lahko bili njihovi bratje, in so tako povedali tudi drugim. Na opazovalce je to naredilo velik vtis. Dejali so: ‚Ti ljudje se imajo res radi. Pripeljejo hrano in pridejo celo na obisk!‘

Nadaljnja skrb

Bratom iz Aldeie da Barragem so pomagali priti v taborišče v Macii, tam pa so jim dali hrano, jih nastanili in priskrbeli zdravniško nego. Medtem se je stanje v Macii kritično poslabšalo. Začelo je primanjkovati hrane, zdravil in goriva, ker so vse dostavljali po zraku. Nemudoma je bilo treba obnoviti kopensko povezavo z Maputom. To so storili 8. marca.

Veliko mesto Xai-Xai je bilo popolnoma poplavljeno. Središče je bilo ponekod do 3 metre pod vodo! Priče so ustanovili odbor za pomoč, da bi skrbel za tamkajšnje brate. Poleg tega so organizirali odbore, da bi skrbeli za tiste v potrebi v provincah Sofala in Manica.

Pomagali so tudi Priče iz drugih držav. Bratje iz podružnice v Južnoafriški republiki so na primer pripravili pošiljko, v kateri je bilo na tone oblačil, odej in drugih potrebščin. Na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku so ustanovili takoj dostopen sklad za tiste, ki jih je prizadela katastrofa.

Ko so poplavne vode dovolj upadle in so tistim, ki so izgubili svoje domove, ocenili škodo, so začeli obnavljati hiše in kraljestvene dvorane. Ustanovljen je bil odbor za obnovo. Podpiralo ga je na desetine prostovoljcev, ki so takoj začeli delati. Od takrat je bilo ponovno zgrajenih več kot 270 hiš, pa tudi najmanj pet kraljestvenih dvoran.

Priče prostovoljci so zgradili prve hiše in drugi so to opazili. Neka soseda je pripomnila: ‚Vi častite živega Boga. Naši pastorji so pozabili na svoje trpeče ovce. Vi pa dobivate te čudovite hiše.‘ Na teh področjih so mnogi sprejemljivi za kraljestveno sporočilo, ki ga oznanjujejo Jehovove priče, in začelo se je kar nekaj biblijskih poukov. (Matevž 24:14; Razodetje 21:3, 4)

Mnogi Priče so sicer izgubili vso materialno posest, nihče pa ni izgubil vere. Njihova vera v Boga Jehova in svetovno združenje sovernikov se je še okrepila. Hvaležni so svoji ljubeči mednarodni bratovščini, ki se je tako hitro odzvala ob tej strašni katastrofi. Osebno so izkusili Jehovovo ljubečo skrb in zaščito. Vedno se bodo spominjali biblijskih besed: »Velik je GOSPOD.« (Psalm 48:1)

[Slika na straneh 24, 25]

Blatna voda je preplavila mesto Xai-Xai

[Slika na strani 25]

Pripeljali so pomoč

[Slika na strani 26]

Reševalna ekipa Prič je postavila bolnišnico

[Slika na strani 26]

Nove hiše se še gradijo

[Slika na strani 26]

V največjem begunskem taborišču je bilo 100.000 ljudi