Perje – čudež oblikovanja

GALEB zamaha s perutmi in se vzpne pod nebo. Kakor hitro doseže višave, kroži in dela zavoje ter se brez težav dviguje v vetru. Vse, kar naredi, so rahli nagibi kril in repa, sicer pa skoraj nepremično lebdi v zraku. Kako lahko vse to izvede tako elegantno in izpopolnjeno? K temu največ pripomore perje.

Ptice so edine živali, ki imajo perje. Večina jih ima različne vrste perja. Najbolj vidno je vrhnje konturno perje, zaradi katerega imajo ptice gladke linije telesa in aerodinamično obliko. K temu osnovnemu perju spadajo tudi peresa na krilih in repu, brez katerih ptica ne bi mogla leteti. Kolibri ima lahko manj kot 1000 takih peres, labod pa več kot 25.000.

Peresa so čudež oblikovanja. Osrednji tulec se imenuje rebro ter je prožno in izjemno močno. Iz njega izraščata vrsti prepletenih vej, ki oblikujejo gladki kosmači peresa. Veje se še razvejijo na stotine vejic, ki se s kaveljčki pripenjajo druga na drugo podobno kot pri zadrgi. Kadar se vejice razpnejo, jih ptica preprosto znova stakne, ko si s kljunom čisti perje. To bo uspelo tudi vam, če boste pero nežno pogladili med dvema prstoma.

Letalna peresa na perutih so asimetrična, saj imajo eno kosmačo ožjo od druge. S to klasično aerodinamično obliko je vsako letalno pero kot perutka zase. Poleg tega boste s podrobnejšim ogledom nekoliko večjega letalnega peresa odkrili, da je na spodnji strani rebra utor. Ta preprost oblikovni element je rebru v oporo, saj omogoča, da se kljub upogibanju in zvijanju ne ukrivi.

Večnamensko perje

Med konturnimi peresi imajo mnoge ptice dolga tanka nitasta peresa, pa tudi mazilni puh. Receptorji na korenu nitastih peres naj bi ptici sporočali, ali je kaj narobe s konturnimi peresi, in ji morda pomagajo celo pri ocenjevanju, s katero hitrostjo leti. Vejice mazilnega puha, edinega perja, ki stalno raste in se nikoli ne menja, razpadejo v droben prah, ki verjetno ptici pomaga, da ohranja perje nepremočljivo.

 Perje opravlja veliko nalog, med drugim ščiti ptico pred vročino, mrazom in ultravijolično svetlobo. Race potapljavke lahko denimo kljubujejo ostrim oceanskim vetrovom. Kako pa? Pod svojim skoraj neprepustnim pokrivalom – konturnim perjem – imajo debelo plast mehkega puhastega perja. Ta je lahko debela tudi dober centimeter in pol ter prekriva večino racinega telesa. Naravno puhasto perje je tako učinkovit izolator, da se ne more z njim primerjati nobena doslej znana sintetična snov.

Perje se sčasoma izrabi in ptice ga zamenjajo, ko imajo meno perja. Takrat izgubijo staro perje in jim zraste novo. Večina ptic menja peresa na perutih in repu enakomerno ter po vnaprej določenem redu. Tako lahko kljub goljenju letijo.

»Malo preveč popolno«

Varna letala so rezultat skrbnega načrtovanja, oblikovanja in spretnosti. Kaj pa ptice in perje? Evolucionisti nimajo fosilnih dokazov in se žolčno prerekajo okoli tega, kako je perje nastalo. Razprave so nasičene s »fundamentalistično vnemo«, z »zbadljivim obkladanjem z imeni« in s »paleontološko strastjo«, piše v reviji Science News. Evolucijski biolog, ki je organiziral simpozij o evoluciji peresa, je priznal: »Še sanjalo se mi ni, da lahko kakšno znanstveno vprašanje izzove tako nizkotno človeško obnašanje in tolikšno zagrenjenost.« Če bi bilo perje res povsem jasen plod evolucije, čemu tako žgoče prerekanje?

»Problem je v tem, da je perje malo preveč popolno,« piše v priročniku Manual of Ornithology—Avian Structure and Function, ki ga je izdala univerza Yale. Nič ne kaže na to, da je kdaj potrebovalo kako izboljšavo. Pravzaprav je »najstarejše znano fosilno pero videti tako sodobno, kakor da je izpadlo kakemu današnjemu ptiču«. * Še vedno pa evolucijska teorija uči, da je perje nastalo s postopnimi in stopnjujočimi spremembami prvotnih kožnih izrastkov. Poleg tega  »se perje ne bi moglo razviti, če ne bi v vsaki vmesni stopnji prilagoditev tudi vsaj nekoliko koristila«, piše v Manualu.

Z drugimi besedami, niti teoretično ni mogoče, da bi se pero razvilo, ne da bi se na vsaki stopnji v dolgem zaporedju naključnih in podedljivih sprememb strukture peresa pomembno povečala možnost, da žival preživi. Celo mnogim evolucionistom se zdi skrajno nemogoče, da bi nekaj tako kompleksnega in funkcionalno popolnega, kot je pero, lahko nastalo na tak način.

To pa ni vse. Če se je perje postopoma razvijalo dolgo časovno razdobje, bi morali biti na voljo tudi fosilni ostanki vmesnih stopenj. Toda česa takega še nihče ni našel. Vse, kar je bilo odkrito, so bili ostanki popolnoma izoblikovanih peres. »Žal je perje za evolucijsko teorijo zelo zapleteno,« piše v Manualu.

Za letenje ne zadostuje samo perje

Popolnost perja ni edina težava evolucionistov. Pri pticah je pravzaprav vsak del telesa oblikovan za letenje. Denimo lahke in votle kosti, pa tudi neverjetno učinkovit dihalni sistem ter posebne mišice za gibanje kril in nadzor njihovega delovanja. Obstajajo celo mišice za nadzorovanje položaja posameznih peres. Vsaka mišica pa je še oživčena, tako da je povezana s ptičjimi majhnimi, a neverjetnimi možgani, ki so programirani, da sočasno, samodejno in natančno nadzorujejo vse te sisteme. Da, ptice za letenje ne potrebujejo le perja, temveč še ves ta nepopisno kompleksni sistem.

Ne pozabite tudi tega, da se vsaka ptica razvije iz drobcene celice, v kateri so celotna navodila za rast in instinkte živali, ki nekega dne poleti proti nebu. Ali bi vse to lahko nastalo v mnogih zaporednih in stopnjujočih naključjih? Ali pa je najpreprostejša razlaga tudi najbolj razumna in znanstvena, namreč da ptice in njihovo perje nosijo pečat Najinteligentnejšega, Stvarnika? Dokazi govorijo sami zase. (Rimljanom 1:20)

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 24]

PONAREJEN »DOKAZ«

Pred časom se je veliko govorilo o tem, da so našli fosilni »dokaz«, ki naj bi potrjeval, da so se ptice razvile iz drugih živali, vendar se je izkazal za ponaredek. Leta 1999 je v reviji National Geographic denimo izšel članek o operjenem fosilu, ki je imel dinozavrov rep. Pisalo je, da je ta žival »resnični manjkajoči člen v kompleksni verigi, ki dinozavre povezuje s pticami«. Toda pokazalo se je, da je bil fosil ponarejen, sestavljen iz ostankov dveh različnih živali. Dejansko takega ‚manjkajočega člena‘ nikoli niso našli.

[Vir slike]

O. Louis Mazzatenta/National Geographic Image Collection

[Okvir na strani 25]

IZ PTIČJE PERSPEKTIVE

Ljudi prevzame pogled na živahne ter pogosto bleščeče in prelivajoče se barve ptičjega perja. Toda za ptice je lahko perje še celo bolj zanimivo. Nekatere imajo namreč v očesu štiri tipe čepnic za zaznavanje barv, ljudje pa imamo le tri. S to dodatno vizualno opremo lahko ptice vidijo tudi ultravijolično svetlobo, ki je ljudje ne moremo. Za nas je po barvi nemogoče ločiti samce in samice nekaterih vrst ptic, toda od samčevega perja se odbija drugačna ultravijolična svetloba kot od samičinega. Ptice opazijo razliko in tako verjetno laže izberejo svoj par.

[Shema na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

veja

vejici

rebro

[Slika na strani 24]

konturni peresi

[Slika na strani 24]

nitasto pero

[Slika na strani 25]

mazilni puh

[Slika na strani 25]

puhasto pero

[Slika na straneh 24, 25]

strmoglavec