Zakaj so mreže prazne

»Bila so leta, ko je bil ulov bogat, in leta, ko je bil bolj pičel, toda še nikoli ni bilo ribarjenje v takšni krizi kakor sedaj,« pravi 65-letni George, ki ribari ob angleški severovzhodni obali. »Vse je izropano – losos, ozimica, trska, jastog – vse.«

GEORGE pa še zdaleč ni edini, ki ga to skrbi; podobna vznemirjujoča poročila prihajajo z vseh svetovnih morij. Agustín iz Peruja je kapitan 350-tonske ribiške ladje. »Sardel primanjkuje že kakih 12 let,« pravi. »Včasih je bilo rib v Peruju čez vse leto več kot dovolj, danes pa se pogosto dogaja, da po več mesecev ne ulovimo ničesar. Nikoli nismo ribarili dlje kakor 25 kilometrov od obale, sedaj pa moramo odpluti tudi do 300 kilometrov daleč, da bi prišli do rib.«

Antonio, ki živi v španski pokrajini Galicija, pa pravi: »Ribič sem že več kot 20 let. Vidim, kako se morski viri počasi izčrpavajo. Morju jemljemo več, kakor lahko proizvede.«

Fotografije izropanih oceanov niso nikoli tako presunljive kakor fotografije z zemljo zravnanih deževnih gozdov, vendar opustošenje ni v resnici nič manjše. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je glede pretiranega ribolova oziroma prelova rib pred nedavnim izrekla opozorilo: »Razmere so še posebej resne in nevarne zato, ker je kakih 75 odstotkov ribolovnih področij po svetu praktično že izpraznjenih, izropanih oziroma povsem opustošenih.«

Ribe so za petino človeštva glavni vir živalskih beljakovin. Zato je na kocki obstoj enega od človekovih najpomembnejših virov prehrane. Rib ni povsod v morju na pretek. Pravzaprav je večina odprtih morij, kar zadeva morski živelj, bolj ali  manj podobna puščavi. Najbolj plodna področja so navadno v bližini obale in tam, kjer so tokovi, bogati s hranili. Z njimi se hrani fitoplankton, ki je temelj morske prehranjevalne verige. Kako pa ribiči uničujejo prav tista ribolovna področja, ki jim prinašajo na mizo vsakdanji kruh? Nekaj odgovorov lahko najdemo tako, da si pobliže pogledamo zgodovino enega takšnih ribolovnih področij.

Velike novofundlandske plitvine – zgodba o pričetku pustošenja

Ko je John Cabot *, pomorščak in raziskovalec italijanskega rodu iz Anglije, prečkal Atlantik in odkril ribolovno področje na Velikih novofundlandskih plitvinah oziroma, kot že samo ime pove, v plitvem morju ob kanadski obali, je bil to začetek nečesa, kar bi lahko primerjali z zlato mrzlico. Do tega odkritja je prišlo samo pet let po zgodovinskem potovanju Krištofa Kolumba leta 1492. Kmalu se je na stotine ribičev odpravilo na Atlantik, Velikim novofundlandskim plitvinam naproti. Noben Evropejec ni še nikdar videl morja, ki bi bilo tako polno trsk.

Trske so bile vredne toliko kakor zlato. Cenjene zaradi svojega belega mesa, ki je praktično brez maščob, so na svetovnem trgu še dandanes favoritinje. Atlantska trska običajno tehta med 1,4 in 9 kilogrami, vendar so bile na Velikih novofundlandskih plitvinah nekatere tako velike kakor človek. V nadaljnjih stoletjih so ribiči postopoma večali svoj ulov, s tem da so se naučili uporabljati vlečno ribiško mrežo in parangal s tisoči trnkov.

Vpliv industrijskega ribolova

Do 19. stoletja so nekateri Evropejci pričeli glasno izražati svojo zaskrbljenost zaradi vedno manjše količine rib v morju, še zlasti sleda. Vendar je profesor Thomas Huxley, predsednik angleške Kraljeve družbe, na londonski mednarodni ribiški razstavi leta 1883 izjavil: »Teh rib je tako nepredstavljivo veliko, da je to, kar ulovimo, praktično kapljica v morje. [. . .] Prepričan sem, da je lovišče trsk [. . .] tako veliko – in najbrž to velja tudi za vsa druga velika ribolovna področja – da je tako rekoč neizčrpno.«

Le redki so dvomili o resničnosti Huxleyjevih besed, in to celo po tem, ko se je na Velikih novofundlandskih plitvinah pričel industrijski ribolov z ribiškimi ladjami na parni pogon. Povpraševanje po trskah se je povečalo še posebej po letu 1925, ko je Clarence Birdseye iz ameriške zvezne države Massachusetts iznašel postopek hitrega zamrzovanja rib. Tako so ribiči z ladjami na dizelski pogon, opremljenimi z vlečno mrežo, pričeli loviti še večje količine rib. Vendar je bilo na pohodu še hujše izkoriščanje morskih virov.

Leta 1951 je iz Anglije na Velike novofundlandske plitvine priplula nenavadna ribiška ladja. Bila je dolga 85 metrov in je imela prostornino 2.600 bruto registrskih ton. To je bilo prvo plovilo z vlečno mrežo za industrijski ribolov na svetu, na katerem so lahko ribe tudi zamrznili in zapakirali. Na krmi je imelo klančino, vitel, s katerim so na krov potegnili ogromno ribiško mrežo, v podkrovju pa zamrzovalnike in vrsto strojev, s katerimi so ribam avtomatsko odstranjevali kosti. Ladja je bila opremljena tudi z radarjem, elektronskim iskalcem rib in eholotom (ultrazvočni globinomer), tako da je lahko lovila velikanske količine rib dan in noč, več tednov zapored.

 V tem so videle možnost za dober zaslužek tudi druge države in tako je nedolgo zatem pričelo pluti po morju na stotine podobnih plovil in loviti ribe z vlečno mrežo, pri čemer so nalovila tudi po 200 ton rib na uro. Nekatere ladje so imele prostornino 8000 registrskih ton in so imele tako veliko mrežo, da bi lahko vanjo ujele cel jumbo jet!

Poslednji udarec

»V poznih 1970-ih je večina ljudi še vedno zmotno verjela, da je bogastvo morja neizmerno,« piše v knjigi Ocean’s End. V 1980-ih se je truma velikanskih ribiških ladij na Velikih novofundlandskih plitvinah večala iz dneva v dan. Znanstveniki so svarili, da je populacija trsk na robu izumrtja. Toda takrat je od ribištva na tem področju živelo že na desettisoče ljudi, politiki pa niso hoteli sprejeti nepriljubljene odločitve. Navsezadnje so znanstveniki leta 1992 objavili, da se je populacija trsk v zadnjih 30 letih zmanjšala za osupljivih 98,9 odstotkov. Lovljenje trsk je bilo na Velikih novofundlandskih plitvinah končno prepovedano. Vendar je bilo že prepozno. Eno najbogatejših ribolovnih področij na svetu je bilo petsto let zatem, ko so ga odkrili, povsem izropano.

Ribiči so upali, da se bo trska kmalu vrnila. Vendar ta riba živi več kot 20 let in ne zraste kar čez noč. Od leta 1992 pa do sedaj še vedno ni prišlo do njenega težko pričakovanega okrevanja.

Ribolov po vsem svetu v krizi

To, kar se je zgodilo na Velikih novofundlandskih plitvinah, je vznemirjujoče opozorilo, s kakšnim problemom se vse bolj otepa ribiška industrija po vsem svetu. Leta 2002 je britanski minister za okolje in prostor rekel, da je »60 odstotkov svetovnih ribolovnih področij sedaj povsem izropanih«. Tun, mečarica, morski pes in rdeči okun so samo nekatere od vrst, ki jih ogroža pretiran ribolov.

Mnoge razvite države, ki so že povsem izpraznile svoja ribja lovišča, se sedaj ozirajo po oddaljenih ribolovnih področjih. Ob obali Afrike je denimo nekaj najbolj bogatih področij z ribami na svetu. Mnogi afriški voditelji si skorajda ne morejo privoščiti, da bi zavrnili prošnjo za izdajo dovoljenja za ribolov, saj to zanje pomeni pomemben vir tujih sredstev za državno blagajno. Nič presenetljivega ni, da se domačini jezijo nad praznjenjem domačih ribolovnih področij.

Zakaj ne ustavijo prelova?

Za zunanjega opazovalca je rešitev navidez preprosta – ustaviti prelov. Vendar stvar ni tako enostavna. Ribiška industrija terja veliko vlaganja v opremo. Zato vsak ribič upa, da bodo drugi nehali loviti in bo on lahko nadaljeval. Zaradi takšnega razmišljanja ponavadi nihče ne odneha. Poleg tega so največji vlagatelji v ribištvo pogosto vlade, zaradi česar tudi same doprinesejo svoj delež k problemu. V reviji Issues in Science and Technology piše: »Države pogosto gledajo na cilje [ZN] za ohranitev ribolovnih področjih kot na moralno obvezo, ki bi jo morale upoštevati druge države, medtem ko so jo same pripravljene kršiti.«

Svoj del krivde pa nosi tudi športno ribarjenje. V reviji New Scientist je glede neke raziskave v Združenih državah Amerike pisalo: »Športni ribiči so odgovorni za 64 odstotkov vsega evidentiranega ulova vrst, ki so ogrožene zaradi prelova vzdolž Mehiškega zaliva.« Ker imajo tako športni kot poklicni ribiči močan vpliv, politiki raje ugodijo njim in si tako zagotovijo glasove volivcev, kakor da bi zaščitili morski živelj.

Ali je torej svetovna ribolovna področja mogoče zaščititi? Boyce Thorne-Miller v svoji knjigi The Living Ocean takole pravi: »Vse dokler ne bomo ljudje korenito spremenili svojega razmišljanja, za živalske vrste v oceanu ne bo nobenega upanja.« Na srečo je naš Stvarnik Bog Jehova ustanovil Kraljestvo, ki bo celotni zemlji zagotovilo varno prihodnost. (Daniel 2:44; Matej 6:10)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

Izropani oceani so ravno tako opustošeni kakor z zemljo zravnani deževni gozdovi.

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

»Kakih 75 odstotkov ribolovnih področij po svetu [je] praktično že izpraznjenih, izropanih oziroma povsem opustošenih.« (Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo)

 [Poudarjeno besedilo na strani 23]

Ribe so za petino človeštva glavni vir živalskih beljakovin.

[Slika na strani 23]

Kambodža

[Slika na strani 23]

Komercialni ribolov, Aljaska

[Slika na strani 23]

Demokratična republika Kongo

[Navedba vira slike na strani 20]

© Janis Miglavs/DanitaDelimont.com

[Navedbe virov slik na strani 22]

Zgoraj: © Mikkel Ostergaard/Panos Pictures; na sredini: © Steven Kazlowski/SeaPics.com; spodaj: © Tim Dirven/Panos Pictures