Mont Blanc – »streha« Evrope

ŽE OD otroštva se je švicarski naravoslovec Horace-Bénédict de Saussure (1740–1799) navduševal nad mogočnim gorskim masivom, alpskim velikanom, ki je znan kot Mont Blanc. Osupljala ga je njegova nedostopnost, zato je ponudil nagrado tistemu, ki bo prvi osvojil najvišji vrh – 4807 metrov. Prvi načrtni poskusi za osvojitev vrha so potekali že leta 1741. Vendar sta šele avgusta 1786 dva prebivalca francoskega Chamonixa – iskalec kristalov Jacques Balmat in zdravnik Michel-Gabriel Paccard – osvojila vrh tega masiva, sam Mont Blanc. Leto kasneje je Saussure z znanstveno odpravo prišel na ta najvišji vrh Evrope, leta 1788 pa se je povzpel na Col du Géant in tam ostal 17 dni. To so bili prvi dokumentirani dosežki alpinizma kot športne discipline.

Leta 1855 je skupina, ki so jo vodili italijanski vodniki, osvojila Mont Blanc po drugi poti, ki je bila zahtevnejša od prve. Le devet let kasneje je bil vrh osvojen tudi z italijanske strani. Ti pogumni pionirji so plezali brez novodobne opreme, imeli so samo palice z železno konico. Po besedah geografa Giotta Dainellija je v tistih časih »osvojitev vrha, ki se je pričela v dolini in je potekala po povsem neznanih poteh, zahtevala fizično zdržljivost in notranjo moč, ki sta morda težko predstavljivi za današnje alpiniste«. Do danes so bili večkrat osvojeni celo najbolj odročni kotički tega masiva.

V preteklosti je Mont Blanc veljal za neraziskano področje, čeprav leži prav sredi Evrope. Prvi znani dokument, ki ga določno omenja, datira v leto 1088 n. št. Zemljevid, ki je v lasti benediktinskih menihov iz Chamonixa, ga imenuje rupes alba, kar pomeni  »bela gora«. Vendar so mu domačini več stoletij pravili Prekleta gora, ker naj bi po legendah na njem živeli demoni in zmaji. Očitno se je ime Mont Blanc prvič pojavilo na neki risbi iz leta 1744, kar je kazalo na to, da je njegov zlovešč sloves kmalu izgubil veljavo.

Raznolikost gorske verige

Celotno gorovje Mont Blanca je mogoče videti samo iz letala. Pokriva področje, veliko kakih 600 kvadratnih kilometrov, njegov greben je dolg več kot 50 kilometrov – ta ločuje Italijo, Francijo in Švico – in ima kar nekaj vrhov, ki presegajo 4000 metrov. Ta masiv sestavljata kristalni skrilavec in granit, kamnini, ki sta nastali globoko v zemeljski skorji. Geologi menijo, da gre za mlado gorovje, staro »komaj« 350 milijonov let. Atmosferski vplivi in ledeniki so oblikovali  te granitne skale, zato so nastali neprimerljivo lepi prelomi, nazobčani grebeni, vrhovi in konice, ki so za alpiniste izjemno zanimivi.

Mont Blanc od blizu

Tudi tisti, ki niso izurjeni alpinisti, lahko od blizu vidijo osrednji del masiva, tako da se tja pripeljejo z žičnico, ki je začela delovati leta 1958. Najvišja točka, do katere pelje žičnica, je Aiguille du Midi, ki leži na nadmorski višini 3842 metrov in ponuja izjemen razgled na chamonijsko dolino.

Topografsko gledano, Mont Blanc danes nima več nobenih skrivnosti. Ponuja izredne prizore, še posebej ob zori in mraku, ko sončni žarki v različnih rdečih odtenkih obarvajo mrzle skale »strehe« Evrope, zaradi česar granit kar zažari.

 [Okvir/slika na strani 23]

Predor Mont Blanc — navdih, ki se je uresničil

»Vidim dve dolini, kjer živijo enaki ljudje in govorijo isti jezik. Prišel bo dan, ko bo pod Mont Blancom zgrajena cesta in ti dve dolini bosta združeni.« Dve stoletji sta morali miniti, preden se je uresničil navdih Horaca-Bénédicta de Saussura. Kralj Piemonta in Sardinije je prvo prošnjo dobil leta 1814, vendar so se dela pričela šele leta 1959, končala pa 1965. * Predor, ki je dolg 11,6 kilometra, se začne v Italiji na nadmorski višini 1381 metrov, konča pa v Franciji na višini 1274 metrov.

Štiriindvajsetega marca 1999 je v tem predoru zagorel tovornjak in prišlo je do katastrofe. Temperatura se je dvignila na 1000 °C, zaradi česar se je stopilo na ducate vozil. Devetintrideset ljudi je umrlo zaradi zadušitve, kakih trideset pa je bilo poškodovanih. Po enem letu raziskav so se pričela obnovitvena dela. Predor so odprli 25. junija 2002, kljub protestom okoljevarstvenikov in krajanov , ki so trdili, da težek tovorni promet povzroča onesnaženje. V nedavnem štirimesečnem obdobju se je skozi predor peljalo 132.474 vozil.

[Podčrtna opomba]

[Slika]

Spomenik H. B. de Saussura v Chamonixu v Franciji

[Vir slike]

Library of Congress, Prints & Photographs Division, Photochrom Collection, LC-DIG-ppmsc-04985

[Okvir/slika na straneh 24, 25]

SPREHOD OKOLI »VELIKANA«

Čeprav je gorovje Mont Blanca domena poklicnih plezalcev in alpinistov, lahko v njegovih lepotah uživajo tudi tisti, ki še nikoli niso bili v visokogorju, tako da se enostavno podajo na pot okoli njega. Najboljše fotografije te gore ponavadi ne nastanejo na njenem vrhu, temveč od daleč. Mont Blanc je obkrožen z opazovalnimi točkami, ki omogočajo osupljiv razgled. Ljubitelji narave in tisti, ki imajo zdrave noge, lahko prehodijo 130 kilometrov dolgo pot. Tako imenovana pot Mont Blanc, ki je nastala tako, da so nekatere poti združili, je krožna pot, ki povezuje Francijo, Italijo in Švico. Razdeljena je na deset etap, ki so dolge od tri do sedem ur na dan, in vam omogoča, da se naužijete slikovitih razgledov. Tisti, ki jim primanjkuje časa, pa se lahko podajo na katero od številnih gora, ki obdajajo tega »velikana«.

[Slika]

Aiguille du Midi je najvišja točka, do katere pelje žičnica.

[Vir slike]

Courtesy Michel Caplain; http://geo.hmg.inpg.fr/mto/jpegs/020726/L/12.jpg

[Zemljevid na strani 22]

(Lega besedila – glej publikacijo)

FRANCIJA

ŠVICA

ITALIJA

Mont Blanc

[Slika na strani 22]

Saussure se je leta 1787 povzpel na Mont Blanc. (umetnikov prikaz)

[Vir slike]

© The Bridgeman Art Library International

[Slika na strani 23]

Mont Blanc