Veliko ljudi enostavno ne pozna resnice glede njihovega verovanja. Drugi morda ne marajo tega, da jim oznanjujejo. Dejstvo pa je, da Priče to delajo zaradi ljubezni do bližnjih, ker vedo, da bo »vsak, ki bo klical Jehovovo ime, [. . .] rešen«. (Rimljanom 10:13)

Jehovove priče so kristjani, niso pa ne protestanti ne katoličani, saj se zavedajo, da so nekateri nauki teh religij nesvetopisemski. Na primer, Sveto pismo ne uči, da Bog, ki je poosebitev ljubezni, večno muči ljudi v ognjenem peklu. Niti ne uči, da imajo ljudje neumrljivo dušo oziroma da bi se kristjani morali ukvarjati s politiko. (Ezekiel 18:4; Janez 15:19; 17:14; Rimljanom 6:23) *

»Fundamentalizem je v Združenih državah Amerike močno gibanje znotraj protestantizma,« piše v The World Book Encyclopedii. Nekatere fundamentalistične organizacije so »zavzele družbeno in politično stališče, ki temelji na dobesedni rabi svetopisemskih besedil«. To ne velja za Jehovove priče. Kot smo že omenili, se ne vpletajo v politiko in svojega prepričanja ne vsiljujejo drugim s pomočjo politike ali česa drugega. Z ljudmi se pogovarjajo, običajno osebno, in jim jasno dopovedujejo s prepričljivimi dokazi, kot so to počeli zgodnji kristjani. (Apostolska dela 19:8)

Sekta je lahko odcepljena skupina znotraj kake verske skupnosti ali pa se od nje loči zato, da bi ustanovila novo religijo. Jehovove priče se niso ločili od nobene cerkve. Niso sekta.

Na njihovih shodih, ki so odprti za javnost, se predvsem preučuje Sveto pismo, pri čemer pogosto lahko sodeluje tudi občinstvo. Eden od njihovih tedenskih shodov je Teokratična strežbena šola, ki pomaga članom občine, da postanejo spretni v poučevanju, branju in raziskovanju. Drug shod je 30-minutni biblijski govor o temi, ki utegne biti še posebej zanimiva za tiste, ki niso Priče. Ponavadi mu sledi preučevanje Svetega pisma s pomočjo revije Stražni stolp. Shodi se pričnejo in končajo  s pesmijo in molitvijo. Tam se ne prosi za denarna sredstva, niti se ne podaja pušica za nabirke. (2. Korinčanom 8:12)

Njihovo delo se podpira s prostovoljnimi prispevki. Priče ne zaračunavajo krstov, porok, pogrebov ali katerih koli drugih verskih obredov. Niti ne pobirajo desetine. Vsakdo, ki želi prispevati denar, lahko to stori tako, da ga dá v prispevčno skrinjico, ki v kraljestveni dvorani stoji na neopaznem mestu. Jehovove priče sami tiskajo svojo literaturo, s čimer prihranijo denar. Njihove preproste kraljestvene dvorane ter podružnične urade povečini gradijo prostovoljci.

Da. Pravzaprav se trudijo zase in za svoje bližnje poiskati najboljšo možno zdravstveno oskrbo. Še več, veliko Prič dela v zdravstvu kot medicinske sestre, reševalci, zdravniki in kirurgi. Vendar pa Jehovove priče zavračajo transfuzijo krvi. »Zdržuj[te] [se] [. . .] krvi,« piše v Svetem pismu. (Apostolska dela 15:28, 29) Zanimivo je, da vedno več zdravnikov gleda na brezkrvno zdravstveno oskrbo kot na »zlati standard«, saj se je s tem mogoče ogniti mnogim zdravstvenim tveganjem, ki so povezana z rabo krvnih pripravkov.