Herodot je dokumentiral vzroke vojn, ki so jih bojevali Grki. Še zlasti je pisal o vzrokih perzijskih vdorov leta 490 in 480 pr. n. št., do katerih je prišlo, ko je bil še deček. Poleg glavne teme, in sicer vzrokov perzijskih vdorov, je rad obširno pisal tudi o dodatnih stvareh. Tako je zapisal vse, kar je lahko odkril o narodih, ki se jih je dotaknil prodor Perzijcev.

Herodot je bil nadarjen pripovedovalec. Iz njegovih zapisov razberemo, da je bil izredno natančen pisec. Omenjal je sleherno podrobnost, ki se mu je zdela pomembna za celotno zgodbo. Herodotov dosežek je izjemen, saj se pri svojem delu ni mogel opirati na uradne državne zapise, ki bi vsebovali nepretrgano zgodovino dogodkov. Takšni zapisi so bili namreč zelo redki.

V tistem času so se le nekateri potrudili zapisati zgodovino, razen če je šlo za napise na spomenikih, v katerih so se bahali z veličastnimi dejanji. Herodot se je moral glede dogodkov, ki jih je želel dokumentirati, zanesti na svoja opazovanja, tradicionalna izročila in pričevanja drugih. Zato da bi zbral informacije, je veliko  potoval. Odrasel je v grški koloniji Halikarnas (sedaj Bodrum v južni Turčiji) in prepotoval velik del Grčije.

Odpravil se je na sever proti Črnemu morju in Skitiji (področje današnje Ukrajine) ter na jug proti Palestini in Zgornjemu Egiptu. Na vzhodu je, kot je videti, prišel vse do Babilona, svoje dni pa je verjetno končal na zahodu, in sicer v grški koloniji, kjer je danes južna Italija. Kamor koli je prišel, je opazoval in postavljal vprašanja. Tako je zbiral informacije od tistih, ki so se mu zdeli najzanesljivejši vir.

Kako verodostojni so Herodotovi zapisi? To, kar je spoznal glede dežel, ki jih je obiskal, in reči, ki jih je videl na lastne oči, velja za točno. Njegovi opisi navad, ki jih v Grčiji niso poznali, denimo kraljevi pogrebni obredi v Skitiji ali mumificiranje v Egiptu, do neke mere ustrezajo temu, kar so odkrili arheologi. Pravijo, da obilica informacij, ki jih je Herodot zapisal glede Egipta, »po pomembnosti presega vse, kar je bilo v staroveškem času napisano o tej deželi«.

Toda Herodot pogosto ni imel druge izbire, kot da se zanese na dvomljiva pričevanja. Poleg tega so bili ljudje v njegovih dneh povsem prepričani, da poganski bogovi posegajo v človeške zadeve. Zato ne moremo reči, da vse, kar je zapisal, ustreza merilom sodobnih zgodovinarjev. Vendar si je Herodot prizadeval ločiti dejstva od legend. Razumsko je izjavil, da ne verjame vsemu, kar so mu povedali. Do svojih sklepov je prišel tako, da je vire skrbno preučil in jih primerjal med seboj.

Zgodbe so verjetno Herodotovo življenjsko delo. Glede na sredstva, ki jih je imel na voljo, je to delo izjemen dosežek.