Z zakoncem sta se ravnokar sporekla. »Le zakaj bi se moral jaz opravičiti?« si rečete. »Saj nisem začel prepira!«

Zadevo pustite pri miru, toda v zraku je še vedno čutiti napetost. Ponovno razmislite o tem, da bi se opravičili, ampak besedica »Oprosti« vam enostavno ne gre z jezika.

Pretiran ponos. »Včasih mi je težko reči ‚Oprosti‘, ker me pri tem ovira moj ego,« priznava poročeni moški Charles. * Zaradi neprimernega ponosa vas je morda preveč sram, da bi priznali svoj del krivde.

Pogled. Morda mislite, da bi se morali opravičiti le, če ste odgovorni za težavo. Poročena ženska Jill pravi: »Ko sem stoodstotno prepričana, da je moja krivda, mi ni težko reči ‚Oprosti‘. Težko pa je, kadar oba rečeva kaj, kar potem obžalujeva. Mislim, zakaj bi se morala jaz opravičiti, če sva oba naredila napako?«

Če menite, da je to, kar se je zgodilo, povsem zakončeva krivda, ste morda še toliko bolj prepričani, da se vam ni treba opravičiti. »Kadar si resnično prepričan, da nisi naredil nič narobe,« pravi poročeni moški Joseph, »daš s tem, da se ne opravičiš, jasno vedeti, da nisi kriv.«

Vzgoja. Mogoče ste odrasli v družini, v kateri so se družinski člani redko opravičili drug drugemu. Če je tako, se morda niste naučili priznati lastnih napak. Ker ste se kot otrok le malokdaj opravičili, vam tudi sedaj, ko ste odrasli, ni v navadi, da bi se iskreno opravičili.

Osredinite se na svojega zakonca. Skušajte se spomniti, kako ste se počutili, ko se vam je kdo opravičil. Gotovo zelo dobro. Zakaj se ne bi potrudili, da bi se tudi vaš zakonec tako počutil? Četudi menite, da niste krivi, se lahko zakoncu opravičite, ker ste prizadeli njegova čustva oziroma za nenamerne posledice svojega ravnanja. S takšnimi besedami lahko zakoncu pomagate, da zaceli rane. (Svetopisemsko načelo: Luka 6:31)

Osredinite se na svoj zakon. Na opravičilo ne glejte kot na osebni poraz, ampak kot na zmago za vaš zakon. Navsezadnje je užaljen človek »trši od utrjenega mesta«, piše v Pregovorih 18:19. Če se zakonca nenehno skušata braniti, jima bo težko, če ne že nemogoče, obnoviti mir. Po drugi strani pa, kadar se opravičite, preprečite užaljenosti, da preraste v pregrado. S tem v bistvu dajete svojemu zakonu prednost. (Svetopisemsko načelo: Filipljanom 2:3)

Čim prej se opravičite. Res je, morda se vam bo težko opravičiti, če niste prav nič krivi. Toda zakončeve napake ne opravičujejo vašega slabega vedenja. Zato se nikar ne obotavljajte opravičiti svojemu zakoncu, češ saj bo čas odpravil užaljenost. Če se boste opravičili, se vam bo morda tudi vaš zakonec lažje opravičil. In večkrat ko boste to storili, vse lažje se vam bo opravičiti. (Svetopisemsko načelo: Matej 5:25)

Dokažite, da zares tako mislite. Opravičevati svoje vedenje ni isto kot opravičiti se. In reči, morda še s kančkom sarkazma, »Meni je žal, ker si ti glede tega tako občutljiva«, ni prav nobeno opravičilo! Sprejmite odgovornost za svoja dejanja in dajte zakoncu vedeti, da razumete, da se čuti prizadetega, ne glede na to, ali se vam zdijo njegova čustva upravičena ali ne.

Sprejmite dejstva. Ponižno sprejmite dejstvo, da boste delali napake. Konec koncev jih vsi delamo! Tudi če mislite, da pri tem, kar se je zgodilo, niste prav nič krivi, priznajte, da je vaš pogled na dogodek najverjetneje le ena stran celotne zgodbe. »Kdor se prvi zagovarja v svoji pravdi,« pravi Sveto pismo, »je videti pravičen, dokler ne pride njegov bližnji in ga izpraša.« (Pregovori 18:17) Če boste imeli stvaren pogled nase in na svoje napake, se boste lažje opravičili.