KAJ PRAVIJO LJUDJE

Ženske, ki naredijo splav, to storijo iz različnih razlogov. Ti razlogi so med drugim ekonomske težave, težave s partnerjem, želja po tem, da bi bile svobodne in bi se lahko še naprej šolale ali napredovale v službi, ali pa ker nočejo biti matere samohranilke. Za druge pa je splav moralno napačen – zloraba poslanstva, ki je zaupano noseči ženski.

KAJ PRAVI SVETO PISMO

V Božjih očeh je življenje – še posebej človeško – sveto. (1. Mojzesova 9:6; Psalm 36:9) To načelo se nanaša tudi na otročička, ki se razvija v maternici, v organu, ki ga je ustvaril Bog kot varno zatočišče za razvijajočega se otroka. »Zaščitil si me v telesu moje matere,« je napisal svetopisemski pisec. Dodal je še: »Tvoje oči so me videle, ko sem bil še zarodek, in v tvoji knjigi so bili zapisani vsi moji deli – tudi dnevi, v katerih naj bi nastajali.« (Psalm 139:13, 16)

To, kako Bog gleda na življenje nerojenega otroka, se vidi tudi iz Postave, ki jo je dal izraelskemu narodu, in iz vesti, ki jo je vsadil v vse nas. Božja Postava je narekovala, da je človeka, ki je poškodoval žensko in ubil njenega nerojenega otroka, čakala smrtna kazen – ubijalec je za življenje, ki ga je vzel, moral plačati s svojim življenjem. (2. Mojzesova 21:22, 23) Seveda so sodniki morali upoštevati motive in okoliščine. (4. Mojzesova 35:22–24, 31)

Ljudje so prav tako obdarjeni z vestjo. Kadar ženska prisluhne svoji vesti, oziroma notranjemu glasu, tako da spoštuje življenje svojega nerojenega otroka, jo njena vest nagradi. * Če pa svojo vest potepta, jo ta lahko muči ali celo obsoja. (Rimljanom 2:14, 15) Raziskave kažejo, da so ženske, ki so splavile, bolj nagnjene k tesnobi in depresiji.

Kaj pa, če se vzgoja otroka zdi zastrašujoča, še posebej, če nosečnost ni bila načrtovana? Bodite pozorni na Božjo pomirjujočo obljubo za tiste, ki zvesto živijo po njegovih merilih: »Z zvestovdanim ravnaš zvestovdano, z brezgrajnim človekom ravnaš brezgrajno.« (Psalm 18:25) Piše tudi: »Jehova ljubi pravico in ne bo zapustil tistih, ki so mu zvestovdani.« (Psalm 37:28)

»Njihova vest pričuje skupaj z njimi in jih njihove lastne misli obtožujejo ali celo opravičujejo.« (Rimljanom 2:15)

KAJ PRAVIJO LJUDJE

Ruth, ki je mati samohranilka, je povedala: »Imela sem že tri otroke, in zdelo se mi je, da ne bom mogla skrbeti še za četrtega. Po tem pa, ko sem splavila, sem čutila, da sem naredila nekaj groznega.« * Toda ali je storila nekaj, česar Bog ne more odpustiti?

KAJ PRAVI SVETO PISMO

Jezus Kristus je glede tega pokazal, da odseva Božji um, ko je rekel: »H kesanju nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike.« (Luka 5:32) Ko iskreno obžalujemo svoja slaba dejanja in se pokesamo ter Boga prosimo za odpuščanje, nam on rade volje odpusti – tudi resne grehe. (Izaija 1:18) »Strtega in skrušenega srca, o Bog, ne zaničuješ,« piše v Psalmu 51:17.

Ko se skesani posameznik v molitvi ponižno obrne na Boga, mu ta poleg čiste vesti da tudi notranji mir. »Izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, ponižno prošnjo in zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsako misel, bo [. . .] stražil vaše srce in um,« piše v Filipljanom 4:6, 7. * Ruth je s preučevanjem Svetega pisma in z izlitjem svojega srca Bogu dobila notranji mir. Spoznala je, da je pri Bogu »resnično odpuščanje«. (Psalm 130:4)

»[Bog] z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam tega, kar si zaslužimo zaradi svojih napak.« (Psalm 103:10)