Prosimo, povejte nam kaj o svoji preteklosti.

Rodil sem se leta 1959 v mestu Fudžov v provinci Džiangši na Kitajskem. Ko sem bil star osem let, je dežela občutila posledice tega, čemur danes pravijo kulturna revolucija. Mojega očeta, ki je bil gradbeni inženir, so poslali na neko pusto oddaljeno področje, da bi tam zgradil železnico. Več let nas je lahko obiskal samo enkrat letno. Živel sem pri mami, ki je bila učiteljica na neki osnovni šoli. In v tej isti šoli smo tudi stanovali. Leta 1970 smo se morali preseliti v takrat revno vas Liufang v okrožju Linčuan, kjer je zelo primanjkovalo hrane.

Ali ste bili v vaši družini verni?

Oče se ni zanimal ne za vero ne za politiko. Mama je bila budistka. Mene pa so učitelji v šoli učili, da se je življenje razvilo z naravnimi procesi, in temu sem verjel.

Zakaj vas je začela zanimati matematika?

Matematika me je pritegnila zato, ker gre pri njej med drugim za iskanje resnice na podlagi logičnega sklepanja. Leta 1976, istega leta kot je umrl vodja revolucije Mao Cetung, sem šel na univerzo. Za svoj glavni predmet sem izbral matematiko. Moja prva služba po opravljenem magisteriju je obsegala matematično raziskovanje za razvoj jedrskih reaktorjev.

Kakšen je bil vaš prvi vtis o Svetem pismu?

Leta 1987 sem prišel v Združene države Amerike, da bi na teksaški univerzi A&M opravil doktorat. Vedel sem, da v Ameriki veliko ljudi verjame v Boga in bere Sveto pismo. Slišal sem tudi, da je v Svetem pismu zapisano veliko praktične modrosti, zato sem menil, da bi ga moral prebrati.

 Svetopisemski nauki so se mi zdeli uporabni. Toda nekatere dele te knjige sem težko razumel, zato sem jo nehal brati.

Zakaj ste se ponovno začeli zanimati za Sveto pismo?

Leta 1990 me je na domu obiskala Jehovova priča in mi pokazala, kaj pravi Sveto pismo o boljši prihodnosti za človeštvo. Poskrbela je, da me je obiskal neki zakonski par in mi pomagal razumeti Sveto pismo. Pozneje je začela preučevati Sveto pismo tudi moja žena Liping, ki je bila ravno tako kot jaz ateistka in je prej na Kitajskem na srednji šoli poučevala fiziko. Izvedela sva, kaj Sveto pismo pravi o izvoru življenja. Zamisel o Stvarniku je bila zame nekaj novega, zato sem se odločil, da bom to temo sam raziskal.

Kako ste se tega lotili?

Kot matematik sem bil navajen izračunavati, kolikšna je verjetnost, da se kaj zgodi. Poleg tega sem bil naučen, da naj bi za samodejen nastanek življenja že prej obstajale beljakovine. Zato sem skušal izračunati, kolikšna je verjetnost, da bi beljakovine nastale z nekakšnim nevodenim procesom. Beljakovine so ene najkompleksnejših molekul, ki jih poznamo, in v živih celicah je lahko tudi na tisoče različnih vrst beljakovin, ki zelo določno sodelujejo med seboj. Spoznal sem, kot so že tudi drugi, da je verjetnost za samodejen nastanek beljakovine tako majhna, da je to pravzaprav nemogoče! Glede evolucijske teorije nisem prebral nič takega, kar bi mi zadovoljivo pojasnilo, kako bi lahko te zelo kompleksne molekule tako rekoč ustvarile same sebe – kaj šele žive sisteme, katerih bistveni sestavni del so. Mene so ta dejstva usmerila na Stvarnika.

Kaj vas je prepričalo, da je Sveto pismo od Boga?

Ko sem ob pomoči Jehovovih prič še naprej preučeval Sveto pismo, sem spoznal, da je v tej knjigi zapisanih mnogo podrobnih prerokb, ki so se že izpolnile. Prav tako sem sam začel okušati, da je udejanjanje svetopisemskih načel koristno. Spraševal sem se: Kako so lahko pisci Svetega pisma, ki so živeli pred več tisoč leti, napisali modre besede, ki so še danes zelo uporabne? Postopoma sem spoznal, da je Sveto pismo Božja Beseda.

Kaj vam še dodatno utrjuje prepričanje, da obstaja Stvarnik?

Ko premišljujem o naravi, ne morem drugače, kakor da verjamem v Stvarnika. Trenutno razvijam programsko opremo za računalnike in pogosto sem prevzet nad tem, kako zelo naši možgani prekašajo računalniške programe. Osupljiva je na primer zmožnost naših možganov, da prepoznavajo govor. Večina med nami lahko brez težav razume človeški govor, čeprav so v njem morda tudi nedokončani stavki, smeh, kašljanje, jecljanje, naglas, odmev, hrup v ozadju ali če ga popači telefon. Morda se vam to zdi nekaj običajnega. Toda razvijalci programske opreme menimo drugače. Celo najboljša programska oprema za prepoznavanje govora se ne more niti približno meriti s človeškimi možgani.

Naši možgani lahko v nasprotju z najkompleksnejšimi računalniki zaznajo čustva in naglase ter prepoznajo govornike po njihovih značilnostih glasu. Razvijalci programske opreme raziskujejo, kako bi lahko to zmožnost človeških možganov za prepoznavanje govora posnemali računalniki. Prepričan sem, da s tem pravzaprav preučujejo Božja dela.