Rose pove: »Imam genetsko napako, zaradi katere imam hude in nenehne bolečine. Kakovost mojega življenja je vse slabša.« Včasih se ni mogla osredotočiti na preučevanje Svetega pisma in na duhovne stvari, in to jo je zelo skrbelo. Toda v veliko pomoč so ji bile Jezusove besede, zapisane v Mateju 19:26: »Pri Bogu pa je mogoče vse.« Rose je ugotovila, da obstaja več načinov preučevanja. Ker zaradi bolečin včasih ne more brati, je začela poslušati avdioposnetke branja Svetega pisma in svetopisemskih publikacij. * »Če ne bi bilo te možnosti,« pravi, »ne vem, kako bi ohranjala svojo duhovnost.«

Ko jo preplavi žalost, ker ne more delati tega, kar je včasih lahko, najde tolažbo v 2. Korinčanom 8:12: »Če namreč človek daje s pripravljenostjo, je dajanje še posebej zaželeno. Od vsakega se pričakuje, da daje to, kar ima, ne pa tega, česar nima.« Te besede jo spomnijo, da je Bog zadovoljen s tem, kar naredi, saj naredi vse, kar kljub svojim omejitvam lahko.

Sophia, ki smo jo večkrat omenili, se spominja: »Po smrti moje 18-letne hčerke sem čutila tako hudo bolečino, da si nisem znala predstavljati, kako bom lahko živela naprej. Nikoli več ne bo tako, kot  je bilo.« Toda veliko tolažbo je našla v besedah iz Psalma 94:19, kjer je psalmist Bogu rekel: »Ko so se tesnobne misli množile v meni, je tvoja tolažba nežno božala mojo dušo.« Pove še: »Jehova sem prosila, naj mi pomaga, da bi se zaposlila z nečim, kar bi mi pomagalo ublažiti bolečino.«

Posvetila se je pomembnemu prostovoljnemu delu. Sčasoma se je začela primerjati z otroško voščenko – tudi če je zlomljena, je še vedno uporabna za barvanje. Ugotovila je, da lahko podobno tudi sama, čeprav se počuti zlomljeno, še vedno pomaga drugim. Spominja se: »Nenadoma sem uvidela, da takrat, ko se pri tolaženju tistih, s katerimi preučujem Sveto pismo, pustim voditi svetopisemskim načelom in načinu razmišljanja, Jehova pomirja in tolaži mene.« Naredila je seznam svetopisemskih posameznikov, ki so prestajali obdobja hude žalosti. »Prav vsi, brez izjeme,« pove, »so bili ljudje molitve.« Prav tako je spoznala, da »ni mogoče priti do odgovorov z zaprtim Svetim pismom«.

Sophia se je s preučevanjem Svetega pisma naučila še nekaj drugega – da se osredotoča na prihodnost, in ne na preteklost. Tolaži jo upanje, omenjeno v Apostolskih delih 24:15: »Bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« Kako prepričana je, da bo Jehova obudil njeno hčerko? Takole odgovarja: »Svojo hčerko vidim v prihodnosti. Najino naslednje srečanje je že dogovorjeno, kot da bi bilo vpisano v Očetov koledar. Vidim jo ob meni v najinem vrtu, in to tako jasno kot na dan njenega rojstva, ko sem jo prvič videla in jo vzljubila.«