Bebe si je bila s svojim očetom zelo blizu. Izjava dobronamerne družinske prijateljice jo je bolj zabolela, kot pa potolažila. »To, da je umrl, ni bilo najboljše,« si je ponavljala. Čez nekaj let, ko je Bebe o nesreči pisala v knjigi, je bilo jasno, da še vedno žaluje.

Bebe je spoznala, da se lahko človek z bridko žalostjo bojuje dlje časa, še posebej, če si je bil žalujoči s pokojnim zelo blizu. Smrt je v Svetem pismu ustrezno opisana kot »zadnji sovražnik«. (1. Korinčanom 15:26) V naše življenje vdre z neustavljivo močjo, pogosto ko smo povsem nepripravljeni, in nas oropa teh, ki so nam dragi. Nihče od nas ni imun na njeno pustošenje. Zato ni nič čudnega, če se morda počutimo zgubljene, ko se moramo spoprijeti s smrtjo in njenimi posledicami.

Morda se sprašujete: »Kako dolgo traja, da premagamo bridko žalost? Kako se lahko človek z žalostjo spoprime? Kako lahko tolažim žalujoče? Ali obstaja upanje za naše drage, ki so umrli?«