Rodil sem se v mestu Ciudad Mante v čudoviti pokrajini mehiške zvezne države Tamaulipas. Prebivalci tega mesta so na splošno radodarni in prijazni. Žal pa je bilo zaradi organiziranega kriminala to področje zelo nevarno.

Bil sem drugi od štirih fantov. Starša sta me dala krstiti v katoliški cerkvi, kasneje pa sem pel v župnijskem zboru. Ker sem se zelo bal Božje sodbe in tega, da bi večno gorel v peklu, sem želel ugajati Bogu.

Ko sem bil star pet let, nas je oče zapustil. Zaradi tega sem bil zelo žalosten in sem v srcu čutil praznino. Nisem mogel razumeti, zakaj nas je zapustil, ko pa smo ga imeli tako radi. Mama je bila dolge ure zdoma, saj je morala delati, da bi poskrbela za vse nas štiri fante.

Izkoriščal sem te okoliščine in izostajal od pouka, da sem se družil s starejšimi otroki. Naučili so me preklinjati, kaditi, krasti in se pretepati. Ker sem rad nadvladoval druge, sem treniral boks, rokoborbo in druge borilne veščine ter se naučil rokovati z orožjem. Postal sem nasilen mladostnik. Pogosto sem bil vpleten v strelske obračune in nekajkrat so me vsega krvavega pustili ležati na ulici, ker so mislili, da sem mrtev. Koliko žalosti sem povzročil svoji mami, ko me je našla takega ter me morala pobrati in hitro spraviti v bolnišnico!

Ko mi je bilo 16 let, nas je obiskal Jorge, prijatelj iz otroštva. Povedal nam je, da je Jehovova priča in da bi nas rad seznanil s pomembnim sporočilom. Začel je pojasnjevati svoje verovanje in pri tem uporabljal Sveto pismo. Svetega pisma še nikoli nisem bral, in navdušen sem bil, ko sem izvedel, kako je Bogu ime in kakšen je njegov namen. Jorge je predlagal, da bi z nami preučeval Sveto pismo. Njegov predlog smo sprejeli.

Zelo sem si oddahnil, ko sem spoznal resnico o peklenskem ognju – da to ni svetopisemski nauk. (Psalm 146:4; Pridigar 9:5) Od takrat  se nisem več bolestno bal Boga. Ravno nasprotno, nanj sem začel gledati kot na ljubečega Očeta, ki svojim otrokom želi le najboljše.

Ko sem pri preučevanju Svetega pisma napredoval, sem spoznal, da moram spremeniti svojo osebnost. Moral sem razvijati ponižnost in se nehati zatekati k nasilju. Pri tem mi je pomagal nasvet iz 1. Korinčanom 15:33, kjer piše, da »slaba družba pokvari dobre navade« oziroma dobro moralo. Ugotovil sem, da se moram, če želim spremeniti svojo osebnost, nehati družiti z ljudmi, ki name slabo vplivajo. Zato sem svoje stare prijatelje zamenjal s člani prave krščanske občine – z ljudmi, ki svojih nesoglasij ne rešujejo z udarci oziroma nasiljem, ampak z upoštevanjem svetopisemskih načel.

Drug svetopisemski odlomek, ki je name naredil vtis, je zapisan v Rimljanom 12:17–19, kjer piše: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. [. . .] Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se, [. . .] saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘« Dojel sem, da bo Jehova na svoj način in ob svojem času odpravil nepravičnost. Postopoma sem premagal svoje nasilno vedenje.

Nikoli ne bom pozabil, kaj se je zgodilo nekega večera, ko sem se vračal domov. Napadla me je skupina mladih iz tolpe, ki je bila tekmica moje nekdanje tolpe, in njihov vodja me je udaril v hrbet ter vpil: »Brani se!« V tistem trenutku sem na kratko molil k Jehovu in ga prosil, naj mi pomaga prestati napad. Čeprav sem čutil močno željo, da bi jim vrnil milo za drago, se mi je uspelo izmuzniti. Naslednjega dne sem srečal vodjo, ko je bil sam. Jeza in želja po maščevanju sta kar vreli v meni, vendar sem spet tiho rotil Jehova, naj mi pomaga, da se obvladam. Na moje presenečenje je mladenič pristopil k meni in rekel: »Oprosti mi za to, kar se je zgodilo včeraj. V resnici bi rad postal tak, kakršen si ti. Želim preučevati Sveto pismo.« Bil sem zelo vesel, da sem lahko obvladal svojo jezo! Zaradi tega je tudi on začel preučevati Sveto pismo.

Na žalost je moja družina takrat nehala preučevati Sveto pismo. Kljub temu sem bil trdno odločen, da bom sam še naprej preučeval in da ne bom dovolil, da bi me kdor koli ali kar koli oviralo pri tem. Vedel sem, da mi bo redno druženje z Božjim ljudstvom pozdravilo čustvene rane in da bom tako dobil družino, ki sem jo potreboval. Duhovno sem napredoval in se leta 1991 krstil kot Jehovova priča.

Nekoč sem bil zagrenjen, gospodovalen in nasilen. Toda Božja Beseda je popolnoma spremenila moje življenje. Sedaj vsem, ki želijo poslušati, oznanjujem svetopisemsko sporočilo o miru. Vesel sem, da lahko že 23 let večino svojega časa posvečam Božji službi.

Nekaj časa sem prostovoljno delal v podružnici Jehovovih prič v Mehiki. Tam sem spoznal Claudio, živahno mlado kristjanko, in leta 1999 sva se poročila. Zelo sem hvaležen, da me je Jehova blagoslovil s to zvesto spremljevalko.

Skupaj sva služila v občini v mehiškem znakovnem jeziku in gluhim pomagala spoznati Jehova. Kasneje so naju povabili v Belize, da bi tam ljudi poučevala o Svetem pismu. Čeprav je tu življenje preprostejše, imava vse, kar potrebujeva, da bi bila srečna. Tega ne bi zamenjala za nič na svetu.

Čez čas je moja mama spet začela preučevati Sveto pismo in se krstila. Sedaj so Jehovove priče tudi moj starejši brat, njegova žena in njuni otroci. Prav tako sedaj služijo Jehovu nekateri moji nekdanji prijatelji, ki sem jim oznanjeval sporočilo o Kraljestvu.

Žal so nekateri člani moje družine umrli, ker niso spremenili svojega nasilnega značaja. Če bi tudi jaz nadaljeval isto pot, bi verjetno končal kakor oni. Hvaležen sem Jehovu, da me je pritegnil k sebi in k svojim služabnikom, ki so me potrpežljivo in prijazno naučili udejanjati svetopisemska načela.