1., 2. a) Kdo je najodličneje pričeval za Jehova? b) Kaj pomeni ime Jezus in kako je Božji Sin živel skladno s tem pomenom?

»JAZ sem se rodil in prišel na svet zato, da bi pričal za resnico.« (Beri Janez 18:33–37.) Te besede je Jezus Kristus izrekel rimskemu upravitelju Judeje na sodnem procesu, na katerem se je odločalo o njegovem življenju. Jezus se je malo pred tem dal razpoznati kot kralj. Ta njegov zgled poguma je leta pozneje omenil apostol Pavel, ko je rekel, da je Jezus »Ponciju Pilátu pred vsemi odlično pričeval«. (1. Tim. 6:13) Res je, včasih potrebujemo veliko poguma, da smo »zvesta in resnična priča« v Satanovem svetu, ki je poln sovraštva! (Raz. 3:14)

² Jezus je bil kot pripadnik judovskega naroda priča za Jehova že od rojstva. (Iza. 43:10) Pravzaprav se je izkazal za največjo pričo, ki jo je Bog kdaj postavil v prid svojemu imenu. Jezus je resno jemal pomen svojega lastnega imena, ki ga je dobil od Boga. Angel je njegovemu posvojitelju Jožefu povedal, da je to, kar se je v Mariji spočelo, od svetega duha, in dodal: »Rodila bo sina, in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mat. 1:20, 21) Biblijski učenjaki se na splošno strinjajo, da ime Jezus izhaja iz hebrejskega imena Ješua, ki vsebuje  skrajšano obliko Božjega imena in pomeni »Jehova je rešitev«. Jezus je skladno s pomenom svojega imena pomagal »izgubljenim ovcam Izraelove hiše« pokesati se za grehe in si tako znova pridobiti Jehovovo naklonjenost. (Mat. 10:6; 15:24; Luk. 19:10) Zato je zavzeto pričeval o Božjem kraljestvu. Evangelist Marko je napisal: »Jezus [je] šel v Galilejo in tam oznanjal Božjo dobro novico. Govoril je: ‚Določeni čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Pokesajte se in verujte v dobro novico.‘« (Mar. 1:14, 15) Poleg tega je Jezus poln poguma javno obsodil judovske verske voditelje, kar je bil eden od razlogov, da so ti poskrbeli za njegovo usmrtitev na kolu. (Mar. 11:17, 18; 15:1–15)

3. Kaj se je zgodilo tretji dan po Jezusovi smrti?

³ Toda glej čudo vseh čudes! Jehova je Jezusa tretji dan po njegovi kruti smrti obudil, pa ne kot človeka, ampak kot neumrljivo duhovno stvarjenje. (1. Pet. 3:18) Gospod Jezus se je v dokaz tega, da je zopet živ, prikazoval v človeškem telesu. Že na dan svojega vstajenja se je vsaj petkrat prikazal, in to različnim učencem. (Mat. 28:8–10; Luk. 24:13–16, 30–36; Jan. 20:11–18)

4. Kateri shod je Jezus vodil na dan svojega vstajenja in kaj je bila naloga njegovih učencev, kot jim je to jasno povedal?

⁴ Ko se je Jezus prikazal petič, so ga lahko videli apostoli in drugi, ki so bili zbrani z njimi. Ob tej nepozabni priložnosti je tako rekoč vodil preučevanje Božje Besede. »Docela [jim je] odprl um, da so dojeli pomen Svetih spisov.« Zato so lahko razumeli, da sta bila njegova smrt po rokah Božjih sovražnikov in njegovo čudežno vstajenje napovedana v Svetih spisih. Jezus je navzočim na tem shodu na dan svojega vstajenja jasno povedal, kaj je njihova naloga. Rekel jim je, »da se bo v njegovem imenu med vsemi narodi oznanjalo kesanje za odpuščanje grehov [. . .] vse od Jeruzalema naprej«. Dodal je še: »Vi boste [. . .] pričevali za te reči.« (Luk. 24:44–48)

5., 6. a) Zakaj je Jezus rekel »Boste mi priče«? b) Katero novo podrobnost Jehovovega namena so morali razglašati Jezusovi učenci?

⁵ Zato so apostoli, ko se jim je Jezus 40 dni pozneje zadnjič prikazal, razumeli, kaj je imel v mislih s preprosto zapovedjo, ki pa veliko pove: »Boste mi priče v Jeruzalemu pa tudi po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnega konca zemlje.« (Apd. 1:8) Zakaj je Jezus rekel »Boste mi priče«, in ne »Boste priče Jehovu«? Jezus bi lahko rekel to slednje, toda govoril je Izraelcem, ti pa so že bili priče za Jehova.

⁶ Jezusovi učenci so zdaj morali razglašati novo podrobnost Jehovovega namena – nekaj mnogo večjega od rešitve Izraelcev iz suženjstva v Egiptu in pozneje iz ujetništva v Babilonu. Jezus Kristus je s svojo smrtjo in vstajenjem priskrbel temelj za osvoboditev iz najhujše oblike ujetništva, iz suženjstva grehu in smrti. Ob binkoštih leta 33 n. št. so njegovi pravkar maziljeni učenci govorili ljudem o »Božjih veličastnih delih« in mnogi, ki so to slišali, so se pozitivno odzvali. Tako je Jezus z Očetove desnice v nebesih lahko začel opazovati, kako njegovo ime dobiva še večji pomen, saj so se tisoči pokesali in začeli vanj verovati kot v tistega, po katerem Jehova omogoča rešitev. (Apd. 2:5, 11, 37–41)

7. Kaj so dokazovali dogodki ob binkoštih leta 33 n. št.?

⁷ Dogodki ob binkoštih leta 33 n. št. so dokazovali, da je Jehova hvaležno sprejel vrednost Jezusove popolne človeške žrtve kot poravnavo oziroma kritje za greh. (Heb. 9:11, 12, 24) Jezus je pojasnil, da »ni prišel, da bi mu stregli, temveč da streže in dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge«. (Mat. 20:28) Med »mnogimi«, ki naj bi jim koristila Jezusova odkupna žrtev, naj ne bi bili samo skesani Judje. Božja volja je, da bi se »rešili vsakršni ljudje«, saj odkupna žrtev »odvzema greh sveta«. (1. Tim. 2:4–6; Jan. 1:29)

8. V kolikšnem obsegu so pričevali Jezusovi učenci in kako je bilo to mogoče?

⁸ Ali so ti zgodnji učenci imeli pogum, ki je bil potreben za to, da bi nenehno pričevali za Jezusa? Vsekakor so ga imeli, vendar tega niso delali s svojo močjo. Jehova jih je po svojem mogočnem svetem duhu motiviral in jim vlival moči za pričevanje. (Beri Apostolska dela 5:30–32.) Kakih 27 let po binkoštih leta 33 n. št. je že lahko bilo rečeno, da se je »govorilo o resnici te dobre novice« Judom in Nejudom, »vsemu stvarjenju pod nebom«. (Kol. 1:5, 23)

9. Kaj se je zgodilo s prvotno krščansko občino, kot je to bilo napovedano?

⁹ Žal pa se je prvotna krščanska občina sčasoma skvarila. (Apd. 20:29, 30; 2. Pet. 2:2, 3; Juda 3, 4) Kot je nakazal Jezus, naj bi se takšno odpadništvo, ki ga je podpihoval »hudobni« oziroma Satan, razraslo in zastiralo pravo krščanstvo vse do »sklenitve stvarnosti«. (Mat. 13:37–43) In takrat naj bi Jehova postavil Jezusa za kralja nad človeštvom. To se je zgodilo oktobra 1914 in označilo začetek »zadnjih dni« Satanove hudobne stvarnosti. (2. Tim. 3:1)

10. a) Na kateri pomembni čas so opozarjali novodobni maziljeni kristjani? b) Kaj se je zgodilo oktobra 1914 in kako to vemo?

¹⁰ Novodobni maziljeni kristjani so že vnaprej opozarjali na oktober 1914 kot na čas, ko se bo zgodilo nekaj pomembnega. To so utemeljevali z Danielovo prerokbo o velikem drevesu, ki je bilo posekano in naj bi po »sedmih  časih« znova zraslo. (Dan. 4:16) Jezus je v prerokbi o svoji prihodnji navzočnosti in o »sklenitvi stvarnosti« to isto obdobje imenoval »določeni časi narodov«. Znamenje Kristusove navzočnosti v vlogi novega kralja zemlje je vse od tega prelomnega leta 1914 jasno vidno vsem. (Mat. 24:3, 7, 14; Luk. 21:24) Tako od takrat naprej k »Božjim veličastnim delom« spada tudi to, da je Jehova postavil Jezusa za kralja nad človeštvom.

11., 12. a) Kaj je novi Kralj zemlje začel delati v povojnem letu 1919? b) Kaj je postajalo očitno od sredine tridesetih let prejšnjega stoletja? (Glej sliko pri naslovu.)

¹¹ Jezus Kristus je kot novi kralj zemlje kmalu začel reševati svoje maziljene sledilce iz ujetništva »Babilona Velikega«. (Raz. 18:2, 4) Povojnega leta 1919 se je odprla možnost, da se po vsem svetu pričuje o tistem, po katerem Bog omogoča rešitev, in o dobri novici, da je bilo vzpostavljeno Kraljestvo. Maziljeni kristjani so to priložnost izkoristili, in tako se je zbralo še tisoče maziljencev, ki bodo s Kristusom kraljevali v nebesih.

¹² Od sredine tridesetih let prejšnjega stoletja je postajalo očitno, da je Kristus začel zbirati milijone svojih »drugih ovc«, ki naj bi sestavljale mednarodno »veliko množico«. Člani te množice pod vodstvom maziljenih kristjanov prav tako posnemajo Jezusov zgled poguma in javno oznanjajo, da svojo rešitev dolgujejo Bogu in Kristusu. Če bodo v tem delu vztrajali in živeli po veri v Kristusovo odkupno žrtev, bodo nagrajeni s tem, da bodo preživeli »veliko stisko«, ki bo prinesla konec Satanovemu svetu. (Jan. 10:16; Raz. 7:9, 10, 14)

13. Kaj smo odločeni delati kot Jehovove priče in kdaj smo lahko prepričani o uspehu?

¹³ Vsi smo spodbujeni, da še naprej cenimo čast, da smemo pričevati o »Božjih veličastnih delih«, ki jih je storil Jehova, in o njegovih obljubah glede prihodnosti. Res pa je, da tega dela ni vedno enostavno opravljati. Mnogi naši bratje in sestre oznanjujejo na področjih, kjer je veliko ljudi ravnodušnih do njihovega sporočila, se jim posmehujejo ali pa jim odkrito nasprotujejo. Ravnamo lahko enako, kakor so nekoč ravnali apostol Pavel in njegovi tovariši. Pavel je napisal: »S pomočjo našega Boga [smo se] opogumili in vam v velikem boju govorili Božjo dobro novico.« (1. Tes. 2:2) Zato nikoli ne popustimo. Raje bodimo odločeni živeti skladno s svojo posvetitvijo,  medtem ko se Satanova stvarnost spreminja v ruševine. (Iza. 6:11) V tem ne moremo uspeti z lastno močjo. Po zgledu zgodnjih kristjanov moramo moliti k Jehovu, da bi nam po svojem duhu dal »moč, ki presega običajno«. (Beri 2. Korinčanom 4:1, 7; Luk. 11:13.)

14., 15. a) Kakšni so bili v očeh drugih kristjani v prvem stoletju n. št. in kaj spodbudnega jim je rekel apostol Peter? b) Kaj naj bi imeli v mislih, če nam nasprotujejo, ker smo Jehovove priče?

¹⁴ Morda danes milijoni trdijo, da so kristjani, toda Boga »s svojimi deli [. . .] zatajujejo, ker so ostudni, neposlušni in neprimerni za kakršno koli dobro delo«. (Titu 1:16) Dobro si je zapomniti, da so prave kristjane v prvem stoletju sovražili mnogi njihovi sodobniki – če ne že kar večina od njih. Ravno zato je apostol Peter napisal: »Če vas sramotijo zaradi Kristusovega imena, ste srečni, ker na vas počiva [. . .] Božji duh.« (1. Pet. 4:14)

¹⁵ Ali lahko te navdihnjene besede veljajo tudi za današnje Jehovove priče? Seveda, saj pričujemo, da je Jezus kralj. Če nas torej sovražijo, ker nosimo Jehovovo ime, je to enako, kakor da nas »sramotijo zaradi Kristusovega imena«. Jezus je namreč svojim nasprotnikom rekel: »Prišel [sem] v imenu svojega Očeta, pa me ne sprejmete.« (Jan. 5:43) Zato bodi le pogumen, ko boš naslednjič doživel nasprotovanje na oznanjevanju. Takšno ravnanje ljudi pravzaprav dokazuje, da si Bogu po volji in da na tebi počiva njegov duh.

16., 17. a) Kaj doživlja Jehovovo ljudstvo v mnogih delih sveta? b) Kaj si odločen delati?

¹⁶ Poleg tega ne pozabimo, da je v mnogih delih sveta opaziti lep porast. Celo na dobro obdelanih področjih še vedno najdemo ljudi, ki so nam pripravljeni prisluhniti in jim lahko povemo čudovito sporočilo o rešitvi. Marljivo opravljajmo ponovne obiske pri tistih, ki so pokazali zanimanje, in če je mogoče, preučujmo z njimi Sveto pismo ter jim tako pomagajmo napredovati k posvetitvi in krstu. Verjetno čutiš podobno kot Sarie iz Južne Afrike, ki oznanjuje že več kot 60 let. Ona pravi: »Neizmerno sem hvaležna, da lahko po Jezusovi odkupni žrtvi uživam dober odnos z Jehovom, Najvišjim v vsem vesolju, in srečna sem, da lahko drugim pripovedujem o njegovem veličastnem imenu.« Z možem Martinusom sta že mnogim, tudi svojim trem otrokom, pomagala, da so postali Jehovovi častilci. »Nobena druga dejavnost,« dodaja Sarie, »ne prinaša večjega zadovoljstva in Jehova vsem nam po svojem svetem duhu daje moč, ki jo potrebujemo, da lahko vztrajamo v tem življenje rešujočem delu.«

¹⁷ Najsibo da smo krščeni ali pa še ne, imamo vse razloge, da smo hvaležni za blagoslov, da se lahko družimo s svetovno občino Jehovovih prič. Zato še naprej temeljito pričujmo in si hkrati prizadevajmo ostati neomadeževani od Satanovega sveta, ki je daleč od svetosti. Tako bomo živeli v slavo našemu ljubečemu nebeškemu Očetu, čigar veličastno ime imamo čast nositi.