KATHERINE je odrasla v Združenih državah Amerike in se pri 16 letih krstila kot Jehovova priča. Na oznanjevanju si je zelo prizadevala, toda tam, kjer je oznanjevala, je bilo le malo odziva na kraljestveno sporočilo. Sama pravi: »Brala sem doživetja o ljudeh, ki so Boga v molitvi prosili, naj k njim pošlje nekoga, da bi jim ga pomagal spoznati. Pogosto sem si želela, da bi našla takšnega človeka, pa se to ni nikoli zgodilo.«

Po več letih oznanjevanja na istem področju je Katherine začela razmišljati o tem, da bi se preselila nekam, kjer bi bili ljudje bolj dovzetni za kraljestveno sporočilo. Toda spraševala se je, ali bi to zmogla. Samo enkrat v življenju je bila stran od svoje družine – in to zgolj dva tedna – pa še takrat je imela vsak dan domotožje. Vendarle je na koncu zmagala njena srčna želja okusiti veselje, ki ga prinaša pomoč tistim, ki iščejo Jehova. Potem ko je razmislila o več področjih, na katera bi se lahko preselila, je pisala podružnici na Guamu, in dobila je potrebne informacije. Julija 2007 se je pri starosti 26 let preselila na tihooceanski otok Saipan, ki je kakih 10.000 kilometrov oddaljen od njenega doma. Kako se je njena selitev obnesla?

Katherine je kmalu po prihodu v novo občino srečala Doris, žensko sredi 40. let, in ta je sprejela svetopisemski tečaj. Ko sta preučili prva tri poglavja v knjigi Biblija uči, je Katherine postala zaskrbljena. »Doris je bila zelo pridna učenka in jaz nisem hotela, da bi šlo kaj po zlu,« pripoveduje. »Do takrat še nikoli nisem vodila rednega svetopisemskega tečaja, zato sem menila, da bi z Doris morala preučevati bolj izkušena sestra, morda katera njenih let.« Katherine je Jehova v molitvi prosila, naj ji pomaga najti primerno sestro, kateri bi lahko zaupala svojo biblijsko učenko. Nato se je odločila Doris seznaniti s tem, da bi v prihodnje z njo preučevala Biblijo kaka druga sestra.

»Preden pa sem z Doris utegnila o tem spregovoriti,« pripoveduje Katherine, »mi je ona rekla, da želi z menoj govoriti o neki težavi. Najprej sem ji prisluhnila, zatem pa ji povedala, kako je v podobni okoliščini v življenju Jehova pomagal meni. Doris se mi je zahvalila.« Nato je Doris povedala Katherine: »Jehova mi pomaga po tebi. Tisti dan, ko si prvič prišla v mojo hišo, sem že več ur brala  svojo Biblijo. Jokala sem in prosila Boga, naj k meni pošlje nekoga, da mi bo pomagal Biblijo razumeti. Tedaj si na moja vrata potrkala ti. Jehova je odgovoril na mojo molitev!« Katherine vedno, kadar pripoveduje o tem ganljivem trenutku, stopijo solze v oči. Takole pravi: »Dorisine besede so bile odgovor na mojo molitev. Jehova mi je pokazal, da sem ta tečaj zmožna nadaljevati.«

Doris se je krstila leta 2010 in sedaj že sama vodi več svetopisemskih tečajev. Katherine pove: »Zelo sem hvaležna, da se mi je uresničila dolgoletna želja pomagati iskreni osebi, da začne služiti Jehovu!« Katherine sedaj služi kot posebna pionirka na tihooceanskem otoku Kosrae.

V delih Mikronezije, kjer bolj potrebujejo pomoč, služi več kot sto bratov in sester iz drugih dežel, starih od 19 do 79 let. Občutke teh gorečih delavcev dobro povzame Erica, ki se je leta 2006 pri 19 letih preselila na Guam. Takole pove: »Prav zabavno je pionirati na področju, kjer so ljudje žejni resnice. Zelo sem hvaležna Jehovu, da mi je pomagal lotiti se te oblike službe. Boljše poti v življenju ni!« Erica sedaj služi kot posebna pionirka na otoku Ebeye, ki je del Marshallovega otočja. Seveda prinese služenje v tujini s seboj tudi izzive. Razmislimo o treh takšnih izzivih in poglejmo, kako jih premagujejo tisti, ki so se preselili v Mikronezijo.

Način življenja. Dvaindvajsetletni Simon je kmalu po prihodu na otok Palau leta 2007 ugotovil, da lahko tu zasluži le delček tistega, kar je zaslužil doma v Angliji. »Moral sem se naučiti, da ne kupim vsega, kar bi želel. Zdaj skrbno razmislim, katera živila kupiti, in pogledam v več trgovinah, da vidim, kje imajo najugodnejše cene. Kadar se mi kaj pokvari, poiščem rabljene dele in skušam najti koga, ki bi mi lahko pomagal to popraviti.« In kako je to, da mora živeti preprosto, vplivalo nanj? Simon pravi: »Pomagalo mi je, da sem se naučil, kaj je v življenju res potrebno in kako je mogoče shajati z manj. V več okoliščinah je bilo zelo očitno, da je ob meni Jehovova skrbna roka. V sedmih letih služenja na tem področju sem vedno imel kaj jesti in kje spati.« Tiste, ki živijo preprosto, ker želijo najprej iskati Kraljestvo, Jehova vsekakor podpira. (Mat. 6:32, 33)

Domotožje. Erica pravi: »S svojimi domačimi sem si zelo blizu, zato sem se bala, da bo domotožje slabo vplivalo na moje oznanjevanje.« Kaj je naredila, da bi se na ta izziv pripravila? »Preden sem se preselila, sem v Stražnem stolpu prebrala članke o domotožju. To je res pripravilo moje srce na ta izziv. V enem od člankov sem prebrala, da je neka mati hčerki zagotovila, da bo Jehova skrbel zanjo. Rekla je: ‚Jehova zna bolje poskrbeti zate  kakor jaz.‘ To zagotovilo mi je res vlilo moči.« Hannah in njen mož Patrick služita na atolu Majuro, ki je del Marshallovega otočja. Hannah premaguje domotožje tako, da se osredinja na brate in sestre v svoji občini. Sama pove: »Stalno se zahvaljujem Jehovu za našo svetovno bratovščino, saj je tudi ta moja družina. Brez ljubeče pomoči bratov in sester ne bi nikoli mogla služiti tam, kjer je to potrebnejše.«

Vklopiti se v družbo. »Ko prideš v novo deželo, je skoraj vse drugače,« opaža Simon. »Včasih pogrešam to, da bi lahko povedal kako šalo, drugi pa bi jo povsem razumeli.« Erica pravi: »Na začetku sem se počutila, kakor da sem zunaj dogajanja, toda to me je spodbudilo, da sem razmislila, zakaj sem se sploh preselila. Nisem se preselila zaradi osebnih koristi, ampak zato, da bi lahko več naredila za Jehova.« Dodaja še: »Sčasoma sem spletla čudovita prijateljstva, ki mi veliko pomenijo.« Simon se je moral zelo potruditi, da se je naučil palavščine, tako da se sedaj lahko v srcu razširi do vseh tamkajšnjih bratov in sester. (2. Kor. 6:13) Ker si je prizadeval naučiti jezika, je bratom in sestram prirasel k srcu. Res je, če krajevni bratje in sestre ter tisti, ki so prišli od drugod, složno sodelujejo, so oboji nagrajeni s tesnimi prijateljstvi v občini. Kako še so nagrajeni tisti, ki se dajo voljno na razpolago, da bi služili tam, kjer bolj potrebujejo pomoč?

Apostol Pavel je dejal: »Kdor seje obilno, bo tudi obilno žel.« (2. Kor. 9:6) Načelo, ki veje iz te izjave, vsekakor velja za tiste, ki več oznanjujejo. In v katerem pogledu obilno žanjejo v Mikroneziji?

V Mikroneziji je še vedno veliko možnosti začeti svetopisemske tečaje in na lastne oči opazovati duhovni napredek posameznikov, ki spoznavajo resnico iz Božje Besede in naučeno udejanjajo. Patrick in Hannah sta oznanjevala tudi na Angaurju, otočku s 320 prebivalci. Po dvomesečnem oznanjevanju sta tam srečala neko mater samohranilko. Takoj je sprejela svetopisemski tečaj, željno vsrkavala resnico in v svojem življenju naredila velike spremembe. Hannah pove: »Ko sva po vsakem preučevanju s kolesi odhajala od njenega doma, sva se spogledala in vzkliknila: ‚Hvala, Jehova!‘« Dodaja še: »Vem, da bi Jehova to žensko k sebi pritegnil na tak ali drugačen način, toda ker služiva tam, kjer bolj potrebujejo pomoč, sva midva imela priložnost najti to ovci podobno osebo in ji pomagati spoznati Jehova. To je ena od najlepših izkušenj v celotnem najinem življenju!« In kot pravi Erica: »Kadar pomagaš komu, da spozna Jehova, žanješ nepopisno veselje!«

V mnogih deželah potrebujejo več kraljestvenih oznanjevalcev. Ali bi se lahko tudi ti pridružil tistim, ki se preselijo na področja, kjer se potrebuje pomoč? V molitvi prosi Jehova, naj ti okrepi željo, da bi razširil svojo službo. O tem se pogovori s starešinami v občini, z okrajnim nadzornikom ali pa s tistimi, ki so že imeli priložnost služiti v kateri od dežel, kjer se potrebuje pomoč. Ko se boš konkretno lotil načrtov, piši podružnici, ki skrbi za področje, na katerem bi želel služiti, in prosi za več informacij. Mogoče se lahko tudi ti pridružiš tisočim bratom in sestram – mlajšim in starejšim, samskim in poročenim – ki se dajejo voljno na razpolago in okušajo veselje, ki ga prinaša obilna žetev.