Pomagajte svojemu otroku spoprijeti se z žalostjo

VKNJIGARNI polni ljudi je neka razburjena mati zavpila na prodajalko: »Trgovino imate polno knjig, nimate pa knjige, ki bi lahko pomagala mojemu otroku!« Iskala je knjigo, s katero bi pomagala svojemu sinku, da bi se spoprijel z nenadno smrtjo družinskega člana, s katerim si je bil blizu.

Ta mati je bila upravičeno zaskrbljena. Takšno srečanje s smrtjo je za majhnega otroka zelo pretresljivo! Otrok lepo napreduje pod okriljem svoje družine, toda smrt mu lahko vzame ljubljenega človeka, s katerim je bil tesno povezan. Kako lahko, če ste roditelj, svojemu otroku pomagate, kadar se takšna izguba bliža ali pa je do nje že prišlo?

Seveda se ob izgubi ljubljene osebe morda spoprijemate še s svojimi lastnimi občutki; morda se počutite strte in preobremenjene. Toda ne smete pozabiti, da vaš otrok potrebuje vašo podporo. »Otroci slišijo tu in tam delčke pogovorov, in ko so prepuščeni sami sebi, si te informacije pogosto napačno razlagajo ali iz njih napletejo kaj drugega,« je zapisano v publikaciji, ki jo je izdal neki hospic iz Minnesote v ZDA. »Otrokom je treba povedati dejstva,« še piše. Zato je morda modro otrokom pojasniti dejstva glede na njihovo zmožnost razumevanja. To je izziv, saj se otroci morda zelo razlikujejo med seboj, ko gre za zmožnost dojeti, kaj se dogaja. (1. Korinčanom 13:11)

Kako pojasniti, kaj je smrt

Nekateri raziskovalci menijo, da bi starši, kadar govorijo o smrti z otrokom, morali biti previdni pri uporabi besed, kot je »spati« ali »odpotovati«. Če jih ne pojasnijo ali opredelijo, lahko z njimi otroka zmedejo. Resda je Jezus smrt primerjal s spanjem in ta primerjava je bila primerna. Toda ne pozabimo, da ni govoril otrokom. Poleg tega je ponazoritev tudi razložil. Svojim sledilcem je dejal: »Naš prijatelj Lazar je šel počivat.« Njegovi učenci so, čeprav so bili že odrasli ljudje, »menili, da je s počivanjem imel v mislih spanje«. Zato jim je zadevo razjasnil: »Lazar je umrl.« (Janez 11:11–14) Če takšno nedvoumno pojasnilo potrebujejo odrasli, koliko bolj ga potrebujejo naši otroci!

 »Mati morda skuša omiliti svoje besede, ko otroku pojasnjuje smrt,« pravita pisatelja Mary Ann Emswiler in James P. Emswiler, »toda s tem utegne v njegov um posejati ideje, ki jih prej ni bilo tam in ki so lahko zastrašujoče ali škodljive.« Če majhnemu otroku denimo rečete, da ljubljena oseba samo spi, se bo morda bal, da se sam ne bo več prebudil, če bo šel spat. Če boste otroku samo rekli, da je preminuli »odpotoval«, se bo morda počutil zavrnjenega ali zapuščenega.

Mnogo staršev, ki so morali svojemu otroku pojasniti smrt, je ugotovilo, da otroci bolje razumejo preproste, neposredne besede kot pa abstraktne zamisli ali olepševalne izraze. (1. Korinčanom 14:9) Raziskovalci priporočajo, da svojega otroka spodbudite k zastavljanju vprašanj in k pogovoru o stvareh, ki ga težijo. Z rednimi pogovori boste morda lažje popravili otrokove napačne predstave in odkrili, kako mu lahko še drugače pomagate.

Zanesljiv vodnik

Med žalovanjem se bo otrok za vodstvo, podporo in odgovore obračal na vas. Kje lahko torej najdete zanesljive informacije glede smrti? Mnogi so ugotovili, da je Biblija zanesljiv vir tolažbe in upanja. V njej so točne informacije o izvoru smrti, o stanju, v katerem so mrtvi, in o upanju zanje. Preprosta resnica, da »mrtvi [. . .] ničesar ne vedo«, bo vašemu otroku pomagala razumeti, da preminuli ne trpi. (Propovednik 9:5) Poleg tega nam je v Bibliji dal Bog tudi upanje, da bomo naše drage, ki so umrli, ponovno videli na rajski zemlji. (Janez 5:28, 29)

Če se boste opirali na Sveto pismo, boste svojemu otroku lahko pomagali, da spozna, da Biblija daje v vsakih stresnih razmerah zanesljivo vodstvo in tolažbo. Obenem pa bo vaš otrok opazil, da se kot roditelj za vodstvo v pomembnih stvareh v življenju obračate na Božjo Besedo. (Pregovori 22:6, NW; 2. Timoteju 3:15)

Odgovori na vaša vprašanja

Ko pomagate svojemu otroku, da se spoprime z izgubo ljubljene osebe, se utegnete znajti v okoliščinah, ko ne boste vedeli kaj narediti. Kaj tedaj? * Preglejmo nekaj običajnih vprašanj, s katerimi se utegnete srečati.

• Ali naj pred otrokom skrivam svojo žalost? Povsem naravno je, da želite zaščititi svojega otroka. Toda ali je napačno, da vas otrok vidi žalovati? Veliko staršev je ugotovilo, da je najboljše, da so glede svojih občutkov odkriti, saj s tem otroku pokažejo, da je normalno žalovati. Nekateri so s svojimi otroki razpravljali o biblijskih zgledih posameznikov, ki so brez zadržkov kazali, da žalujejo. Jezus na primer se je razjokal, ko je umrl njegov dragi prijatelj Lazar. Jezus svojih občutkov ni skrival. (Janez 11:35)

• Ali naj bo moj malček prisoten pri običajih, ki spremljajo slovo od umrlega, oziroma ali naj bo navzoč pri pogrebni slovesnosti? Če bo otrok navzoč, bi bilo dobro, da mu prej pojasnite, kaj se bo dogajalo in tudi zakaj. Seveda se utegnejo starši v določenih okoliščinah odločiti, da je boljše, da otroci sploh niso prisotni ali pa da so prisotni samo pri nekaterih delih. Otroci, ki so navzoči pri pogrebni slovesnosti Jehovovih prič, imajo lahko korist od govora, ki temelji na Bibliji. Poleg tega lahko naredita srčna  naklonjenost in ljubezen, ki sta očitni med prisotnimi na takšni slovesnosti, vtis na posameznika, tudi na otroka, in ga potolažita. (Rimljanom 12:10, 15; Janez 13:34, 35)

• Ali naj se z otrokom pogovarjam o ljubljeni osebi, ki je umrla? Če se povsem ogibate pogovorom o tej temi, pravijo nekateri raziskovalci, bo otrok napačno sklenil, da mu morda skušate prikriti nekaj o preminulem ali pa da skušate izbrisati vse spomine na tega človeka. Pisateljica Julia Rathkey je dejala: »Pomembno je, da otroku pomagamo, da se nauči živeti s spominom na preminulo osebo in da ga ni strah.« Odprt pogovor o preminulem, med drugim tudi o lepih straneh njegove osebnosti in življenja, bo zelo verjetno v pomoč pri procesu žalovanja. Starši, ki so Priče, svoje otroke tolažijo z biblijskim upanjem na vstajenje na rajski zemlji, kjer ne bo več bolezni in smrti. (Razodetje 21:4)

• Kako lahko pomagam svojemu otroku, medtem ko žaluje? Med žalovanjem se utegnejo pri otroku pojaviti bolezenski simptomi, morda tudi zboli. Morda je jezen ali težaven, ker se počuti nemočnega in nezmožnega pomagati. Ne bodite presenečeni, če si vaš otrok nalaga krivdo za smrt, če se vas še bolj drži ali pa je paničen, kadar se vrnete domov pozno ali kadar zbolite. Kako lahko pomagate svojemu otroku, kadar je vznemirjen? Otrok naj ne bi nikoli imel občutka, da ne opazite, da nekaj ni prav. Zato bodite pozorni na njegove občutke in spremljajte, kako žaluje. Pazite, da ne boste napačno ocenili ali podcenjevali tega, koliko je prizadet zaradi smrti. Prizadevajte si pomiriti njegove skrbi, spodbujajte ga, naj vam postavlja vprašanja, in poskrbite, da se bo z vami zmeraj lahko pogovarjal brez zadržkov. Svojemu otroku, pa tudi sebi, lahko »po tolažbi iz Pisem« okrepite upanje. (Rimljanom 15:4)

• Kako hitro naj se družinske navade in druge dejavnosti povrnejo v stare tire? Strokovnjaki pravijo, da obdržite toliko navad, kot jih lahko. Za dobre navade pravijo, da učinkovito pomagajo pri spoprijemanju z žalostjo. Mnogi starši izmed Jehovovih prič so ugotovili, da lahko ohranjanje dobrih duhovnih navad, med katerimi sta redno družinsko preučevanje Biblije in obiskovanje krščanskih shodov, utrdi in okrepča družino. (5. Mojzesova 6:4–9; Hebrejcem 10:24, 25)

Dokler Bog Jehova ne bo odpravil bolezni in smrti, se bodo otroci občasno morali spoprijeti z bolečinami, ki jih prinaša smrt. (Izaija 25:8) Toda ob ustrezni tolažbi in podpori se bodo lahko uspešno spoprijeli z izgubo ljubljene osebe.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

Spodbudite otroka, naj vam postavi vprašanja in spregovori o tem, kar ga teži

[Slika na strani 20]

Ohranite navade, tudi družinsko preučevanje Biblije