Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Koraki do srečne družine

Komuniciranje z mladostniki

Komuniciranje z mladostniki

»Nekoč sva se s sinom lahko pogovarjala, toda zdaj, ko ima 16 let, z možem težko izveva, o čem razmišlja. Zapira se v sobo in komaj spregovori besedico z nama!« (MIRIAM, MEHIKA)

»Nekoč so moji otroci z veseljem prisluhnili temu, kar sem jim imel povedati. Moje besede so vpili kot goba! Zdaj ko so v najstniških letih, mislijo, da jih ne morem razumeti.« (SCOTT, AVSTRALIJA)

ČE VZGAJATE mladostnika, verjetno veste, kako se počutita starša, ki smo ju navedli zgoraj. V preteklosti je pogovor med vami in vašim otrokom morda tekel tako gladko kot promet po dvosmerni cesti. Zdaj pa je videti, da je cesta zaprta. »Ko je bil sin še mlajši, me je navadno bombardiral z vprašanji,« se spominja Angela iz Italije. »Zdaj sem jaz tista, ki mora pričeti pogovor. Če tega ne storim, se lahko zgodi, da po cele dneve ne spregovoriva nič pametnega.«

Podobno kot Angela ste tudi vi morda ugotovili, da se je vaš nekoč zgovorni otrok prelevil v čemernega mladostnika. Ob vseh vaših poskusih, da bi pričeli pogovor, utegnete dobiti le odrezave odgovore. »Kako je bilo danes?« vprašate sina. »V redu,« vam odvrne ostro. »Kaj ste imeli danes v šoli?« vprašate hčer. »Nič posebnega,« reče in skomigne z rameni. Pogovor skušate spraviti v tek z vprašanjem »Zakaj se ne pogovarjaš več z mano?«, toda v odgovor ne dobite nič drugega kot smrtno tišino.

Seveda nekateri mladostniki brez težav povejo, kaj mislijo. Vendar pa to, kar rečejo, ni tisto, kar želijo slišati njihovi starši. »Ko sem hčer prosila, naj naredi kaj, mi je pogosto odgovorila ‚Pusti me pri miru‘,« se spominja Edna iz Nigerije. Nekaj podobnega opaža Ramón iz Mehike pri svojem 16-letnem sinu. »Skoraj vsak dan se prepirava,« pravi. »Kadar koli ga prosim, naj naredi kaj, se prične tako ali drugače izgovarjati.«

Komuniciranje z vase zaprtim mladostnikom je lahko za starše preizkus potrpežljivosti. Biblija priznava: »Kjer ni zaupnega pogovora, načrti propadejo.« (Pregovori 15:22NW) »Ko ne vem, kaj moj sin razmišlja, se tako vznemirim, da bi najraje kričala,« priznava Anna, samohranilka iz Rusije. Zakaj mladi – in njihovi starši – nekako ne znajo več komunicirati drug z drugim v času, ko je to ravno najbolj pomembno?

Katere so ovire?

Pri komunikaciji ne gre le za govorjenje. Jezus je rekel, da »usta [. . .] govore, česar je srce prepolno«. (Luka 6:45) Torej se z dobro komunikacijo učimo od drugih in razkrivamo stvari o sebi. Ta zadnji vidik je za mladostnike lahko izziv, saj se ob pričetku pubertete celo najbolj odprt otrok nenadoma spremeni v zadržanega. Strokovnjaki pravijo, da imajo mladostniki navadno občutek, da so vedno na odru pod neizprosnimi odrskimi lučmi. Negotovi mladostniki ne želijo biti pod žarometi, zato utegnejo tako rekoč spustiti zastor in se umakniti v svoj svet, v katerega starši s težavo vstopijo.

Druga možna ovira pri komuniciranju je mladostnikova želja po neodvisnosti. Vaš otrok odrašča in temu se ne da ogniti. K odraščanju pa spada tudi to, da se loči od svoje družine. To ne pomeni, da je vaš mladostnik že pripravljen, da odide od doma. V marsikaterem pogledu vas zdaj potrebuje bolj kot kdaj prej. Toda ta proces ločitve se prične več let prej, preden postane odrasel človek. Kot del dozorevanja številni mladostniki raje najprej vse skupaj sami premislijo, preden svoje misli razkrijejo drugim.

Res je, da mladostniki morda niso tako zadržani s svojimi vrstniki, kar je opazila tudi Jessica iz Mehike. »Ko je bila hči mlajša, se je vedno obrnila name s svojimi problemi,« pravi. »Zdaj se obrne na svoje prijateljice.« Če je tako tudi z vašim mladostnikom ali mladostnico, ne sklepajte, da ste kot starši dobili »odpoved«. Ravno nasprotno, raziskave kažejo, da najstniki, četudi zatrjujejo drugače, bolj cenijo nasvet svojih staršev kot svojih prijateljev. Kaj pa lahko naredite, da bo komuniciranje teklo bolj gladko?

Koraki do uspeha – podiranje ovir

Predstavljajte si, da se z avtomobilom vozite po dolgi ravni cesti. Doslej ste morali le tu in tam malo poravnati volan. Nato cesta nenadoma ostro zavije. Če hočete obdržati avtomobil na cesti, nimate druge izbire, kot da zasukate volan. Podobno je, ko vaš otrok postane mladostnik. Več let je bilo treba morda le tu in tam spremeniti starševske metode. Toda sedaj življenjska pot vašega otroka ostro zavija in morate »zasukati volan« tako, da prilagodite svoj način komuniciranja. Zastavite si naslednja vprašanja.

»Ali sem takrat, ko se je sin ali hči pripravljen(a) odpreti, jaz pripravljen za pogovor?« Biblija pravi: »Kakor zlata jabolka v srebrnih pletenicah je beseda ob pravem času.« (Pregovori 25:11) Kot jasno pove ta svetopisemska vrstica, je pravi čas pogosto ključnega pomena. Naj ponazorimo: Kmetovalec ne more niti pospešiti niti prestaviti žetve. Ko pride čas žetve, mora ta čas enostavno kar najbolje izkoristiti. Morda je vaš mladostnik v določenih trenutkih bolj odprt za pogovor. Izkoristite te priložnosti. »Ponoči je hči velikokrat prišla k meni v sobo, včasih je ostala tudi po celo uro,« pravi Frances, samohranilka iz Avstralije. »Nisem nočna ptica, zato mi ni bilo lahko, toda v teh poznih nočeh sva predebatirali vse.«

POSKUSITE TO: Če se vam zdi, da vašemu mladostniku ni do pogovora, počnita kaj skupaj, na primer pojdita na sprehod, se kam peljita, odigrajta kakšno igro ali se skupaj lotita kakšnega hišnega opravila. Pogosto se mladostniki v takšnem sproščenem okolju raje odprejo.

»Ali razberem, kaj stoji za njegovimi besedami?« V Jobu 12:11 piše: »Ali naj ne presoja uho besed kakor grlo okuša jedi?« Sedaj je bolj kot kdaj prej potrebno, da presojate, kaj pravi vaš sin ali vaša hči. Mladostniki pogosto povejo kaj tako, da zveni kot absolutna resnica. Na primer, sin ali hči morda reče »Z mano vedno delaš kot z otrokom!« ali »Nikoli me ne poslušaš!«. Namesto da bi se obregnili ob strogo gledano netočna izraza »vedno« in »nikoli«, imejte v mislih, da tega verjetno ne misli dobesedno. Denimo, »Z mano vedno delaš kot z otrokom!« bi lahko pomenilo »Čutim, da mi ne zaupaš«, tako bi tudi »Nikoli me ne poslušaš!« utegnilo pomeniti »Hočem ti povedati, kako se v resnici počutim«. Skušajte razbrati, kaj stoji za besedami.

POSKUSITE TO: Ko mladostnik reče kaj skrajnostnega, mu odvrnite nekako takole: »Vidim, da te nekaj vznemirja in rad bi slišal, kaj mi želiš povedati. Povej mi, zakaj se ti zdi, da s tabo ravnam kot z otrokom.« Nato mu prisluhnite, ne da bi mu segali v besedo.

»Ali nehote oviram komunikacijo s tem, da skušam mladostnika prisiliti, naj govori?« Biblija pravi: »Seme sadu pravičnosti [. . .] se seje v miroljubnih razmerah za tiste, ki delajo za mir.« (Jakob 3:18) S svojimi besedami in vedenjem ustvarite »miroljubne razmere«, v katerih bo mladostnik raje spregovoril. Ne pozabite, da ste nekako otrokov odvetnik. Zato pazite, da ne boste, ko razpravljata o kakšni stvari, ravnali kot tožilec, ki skuša na sodišču spodbiti verodostojnost priče. »Modri starši ne dajejo opazk, kot je ‚Kdaj boš že odrastel?‘ ali ‚Kolikokrat sem ti že povedal?‘,« pravi Kyung-Joon iz Koreje. »Ko sem ga večkrat takole polomil, sem opazil, da mojih fantov ni razburilo samo to, kako sem govoril z njimi, ampak tudi, kaj sem jim rekel.«

POSKUSITE TO: Če se mladostnik ne odziva na vprašanja, poskusite drugačen pristop. Na primer, namesto da bi hčer spraševali, kakšen je bil njen dan, ji povejte, kako ste ga vi preživeli, in opazujte, če se odziva na vaše pripovedovanje. Oziroma kadar želite izvedeti, kako gleda na neko zadevo, ji zastavljajte takšna vprašanja, ki niso osredotočena nanjo. Vprašajte jo, kaj meni o tem njena prijateljica. Nato jo vprašajte, kako bi svetovala svoji prijateljici.

Komuniciranje z mladostniki ni nekaj nemogočega. Spremenite svoje metode glede na njihove potrebe. Pogovorite se z drugimi starši, ki so v tem uspeli. (Pregovori 11:14) Ko se pogovarjate s sinom ali hčerjo, pomnite, da je dobro biti »hiter za poslušanje, počasen za govorjenje in počasen za jezo«. (Jakob 1:19) Predvsem pa si nikoli ne nehajte prizadevati, da bi vzgajali svoje mladostnike, »tako da jih disciplinirate in usmerjate njihov um v skladu z Jehovovo voljo«. (Efežanom 6:4)

VPRAŠAJTE SE . . .

  • Katere spremembe sem opazil pri svojem otroku, odkar je v najstniških letih?

  • Kako se lahko izboljšam v komuniciranju?