Ali je izpovedovanje grehov Božja zahteva?

Zasebna spoved grehov na uho duhovnika je še vedno del verskega obredja in čaščenja v mnogih cerkvah. Toda ali v današnji vsedopuščajoči in popustljivi družbi spoved sploh še pride v poštev oziroma ali je nujna?

LJUDJE imajo glede tega različna mnenja. Na primer, v kanadskem časopisu National Post je pisalo o nekem človeku, ki je priznal, da je po eni strani težko izpovedati drugemu svojo napako, po drugi strani pa »te preplavi izjemno olajšanje, ko te kdo posluša, moli s teboj in ti pove, kaj moraš storiti«. V knjigi Bless Me, Father, for I Have Sinned (Blagoslovi me Oče, ker sem grešil) pa je zapisana izjava moškega, ki ima o tem povsem drugačno mnenje. Dejal je: »Spoved je eden najbolj škodljivih obredov v Cerkvi. Pri ljudeh vzbuja tesnoben strah.« Kaj pa o tem pravi Sveto pismo?

Kaj pravi Sveto pismo

V Postavi, ki jo je Bog dal izraelskemu narodu, najdemo določna navodila o tem, kako je bilo treba ravnati, kadar je posameznik zagrešil kak prestopek. Na primer, ko se je kdo pregrešil zoper svojega bližnjega ali ko je prekršil katerega od Božjih zakonov, je moral to priznati pred postavljenim duhovnikom iz Levijevega rodu. Ta je potem zanj opravil poravnavo, tako da je za odpuščanje grehov Bogu daroval žrtev. (3. Mojzesova 5:1–6)

Kako se je stoletja kasneje odzval kralj David, ko ga je prerok Natan pokaral zaradi storjenih grehov? Brez omahovanja je priznal: »Grešil sem proti Jehovu.« (2. Samuelova 12:13) Poleg tega je molil k Bogu in ga rotil, naj bo milosten z njim. Ali je bila njegova prošnja uslišana? David je pozneje napisal: »Naposled sem ti svoj greh priznal in svoje zablode nisem prikrival. Rekel sem: ‚Jehovu bom priznal svoje prestopke.‘ In ti si mi oprostil mojo zablodo in moje grehe.« (Psalm 32:5; 51:1–4)

Bog je tudi od pripadnikov krščanske občine v prvem stoletju našega štetja zahteval, da priznavajo svoje grehe. Jakob, ki je bil Jezusov polbrat in eden od vodilnih mož v jeruzalemski občini, je sokristjane spodbudil: »Drug drugemu odkrito priznavajte svoje grehe in molite drug za drugega, da boste ozdraveli.« (Jakob 5:16) Kaj naj bi torej kristjani priznavali in komu?

Kaj naj bi priznavali?

Nam nepopolnim ljudem se vsak dan dogaja, da naredimo kaj nepremišljenega ali da zlorabimo svoj jezik in tako grešimo drug zoper drugega. (Rimljanom 3:23) Ali to pomeni, da moramo vsak takšen prestopek priznati pred človekom, ki je za to pooblaščen?

Res je, da Bog na vsak greh gleda kot na prekršek, vseeno pa usmiljeno upošteva, da imamo slabosti, ki so posledica podedovane nepopolnosti. Psalmist je priznal: »Če bi gledal  na napake, o Jah, Jehova, kdo bi mogel obstati? Pri tebi je resnično odpuščanje, da bi se te bali.« (Psalm 130:3, 4) Kaj moramo torej storiti, ko grešimo zoper koga, morda nenamerno? Spomnimo se, da je Jezus v vzorčni molitvi, s katero je svoje sledilce poučil, kako naj molijo, med drugim omenil prošnjo: »Odpusti nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakemu, ki nam je dolžan.« (Luka 11:4) Da, Bog nam bo odpustil, če se bomo obrnili nanj in ga za odpuščanje prosili v Jezusovem imenu. (Janez 14:13, 14)

Upoštevajmo, da je Jezus kot pogoj omenil to, da moramo tudi mi odpustiti »vsakemu, ki nam je dolžan«. Apostol Pavel je sočastilce spomnil: »Bodite pa drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščajte, kakor je tudi Bog po Kristusu velikodušno odpustil vam.« (Efežanom 4:32) Kadar drugim odpustimo njihove napake, lahko upravičeno pričakujemo, da nam bo Bog odpustil naše.

Kaj pa, ko gre za hujše grehe, kot so kraja, namerno laganje, spolna nemorala, pijančevanje in drugo? Vsak, ki se vdaja takim grehom, krši Božje zakone in tako greši zoper Boga. Kako je treba ravnati v takem primeru?

Komu naj bi se izpovedali svojih grehov?

Bog ni pooblastil ljudi, da bi lahko odpuščali grehe, storjene zoper njega; to lahko stori le on. Sveto pismo nam jasno pove: »Bog je zvest in pravičen, zato nam bo, če se svojih grehov izpovemo, grehe odpustil in nas očistil vse nepravičnosti.« (1. Janezovo 1:9) Komu pa naj bi takšne grehe priznali?

Ker grehe lahko odpusti samo Bog, bi jih morali priznati njemu. Kot je bilo že omenjeno, je ravno to storil David. Na temelju česa pa nam bodo grehi odpuščeni? V Svetem pismu piše: »Zato se pokesajte in spreobrnite, da se vam bodo grehi izbrisali, da bi od Jehova osebno prišle dobe poživitve.« (Apostolska dela 3:19) Odpuščanje torej ni pogojeno le s tem, da se posameznik strinja, da je bilo njegovo ravnanje napačno, in da prizna svoj greh, ampak tudi s tem, da je takšno ravnanje pripravljen opustiti. To zadnje je pogosto težko narediti, vendar obstaja pomoč.

Spomnimo se prej citiranih besed učenca Jakoba: »Drug drugemu odkrito priznavajte svoje grehe in molite drug za drugega, da boste ozdraveli.« K temu je Jakob še dodal: »Ponižna prošnja pravičnega ima veliko moč in lahko marsikaj doseže.« (Jakob 5:16) Tu omenjeni pravični človek je lahko eden od »občinskih starešin«, o katerih je Jakob govoril v 14. vrstici. Starešine v krščanski občini so med drugim odgovorni za to, da pomagajo tistim, ki si želijo Božjega odpuščanja. Ne, starešine ne morejo nikomur dati odveze, saj nobenemu človeku ni dana oblast, da bi lahko sočloveku odpustil grehe, ki jih je storil zoper Boga. * Vseeno pa so duhovno usposobljeni, da lahko posameznika, ki je resno grešil, pokarajo in ga skušajo »naravnati«. To storijo tako, da mu pomagajo uvideti, kako resno je grešil, in spoznati, da se mora pokesati. (Galačanom 6:1)

 Zakaj priznati svoje grehe?

Posameznik, ki greši – bodisi da je njegov greh velik ali majhen – poškoduje svoj odnos z bližnjim in z Bogom. Zato je morda zaskrbljen in vznemirjen. Takšno počutje je posledica delovanja vesti, s katero nas je obdaril naš Stvarnik. (Rimljanom 2:14, 15) Kakšna pomoč je na voljo?

Odgovor nam zopet ponuja knjiga, ki jo je napisal Jakob. V njej najdemo naslednje spodbudne besede: »Ali je kdo od vas [duhovno] bolan? Naj k sebi pokliče občinske starešine, in ti naj molijo zanj ter ga v Jehovovem imenu namažejo z oljem. Molitev, izrečena v veri, bo bolnega ozdravila in Jehova ga bo dvignil. In če je grešil, mu bo odpuščeno.« (Jakob 5:14, 15)

V teh vrsticah so starešine znova spodbujeni, da se odzovejo na potrebe črede. Kako lahko to storijo? Ni dovolj, da zgolj prisluhnejo posamezniku, ki prizna svoje grehe. Ker gre za duhovno bolezen, je treba nekaj ukreniti, da bi bolni ozdravel. Jakob je omenil dve stvari, ki jih lahko starešine naredijo.

Prva je ta, da ga »namažejo z oljem«. To olje se nanaša na zdravilno moč Božje Besede. Apostol Pavel je pojasnil, da je »Božja beseda [. . .] živa in ima močan vpliv [. . .] ter je zmožna sprevideti misli in namere srca«, seže lahko globoko v um in srce posameznika. (Hebrejcem 4:12) Starešine lahko s spretno uporabo Svetega pisma pomagajo duhovno bolnemu, da ugotovi, kaj je vzrok za njegovo težavo, in nato ustrezno ukrepa, da bi pred Bogom uredil zadeve.

Kot drugo pa je potrebna »molitev, izrečena v veri«. Molitve starešin sicer ne morejo vplivati na to, kako Bog udejanja pravico, vseeno pa mu veliko pomenijo, saj na temelju Kristusove odkupne žrtve rad odpušča grehe. (1. Janezovo 2:2) On je pripravljen pomagati vsakemu grešniku, ki se iskreno kesa in opravlja »dela, ki sodijo h kesanju«. (Apostolska dela 26:20)

Najpomembnejši razlog, zakaj naj bi priznali svoj greh – storjen bodisi zoper bližnjega bodisi zoper Boga – je ta, da si s tem lahko pridobimo priznan položaj pred Bogom. Jezus Kristus je nakazal, da moramo, če želimo Boga častiti s čisto vestjo, najprej zgladiti vsa morebitna nesoglasja z bližnjimi in se z njimi spraviti. (Matej 5:23, 24) V Pregovorih 28:13 piše: »Kdor zakriva svoje prestopke, ne bo imel uspeha, tistemu, ki jih prizna in opusti, pa bo izkazano usmiljenje.« Če se ponižamo pred Bogom in ga prosimo za odpuščanje, si bomo pridobili njegovo naklonjenost in bomo ob svojem času povišani. (1. Petrovo 5:6)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

Bog bo spregledal naše pomanjkljivosti in nam odpustil, če se bomo obrnili nanj in ga za odpuščanje prosili v Jezusovem imenu.

[Slika na strani 24]

Najpomembnejši razlog, zakaj naj bi priznali svoj greh, je ta, da si s tem lahko pridobimo priznan položaj pred Bogom.