Apokrifni evangeliji – vir skritih resnic o Jezusu?

»TO JE velika stvar. Mnogi se bodo vznemirili.« »To spreminja zgodovino zgodnjega krščanstva.« Tako dramatično so učenjaki pozdravljali objavo »Judovega evangelija«, za katerega se je več kot 1600 let mislilo, da je izgubljen (prikazan zgoraj).

Med ljudmi je znova večje zanimanje za takšne apokrifne evangelije. Nekateri trdijo, da ta besedila razkrivajo pomembne, dolgo časa prikrite dogodke iz Jezusovega življenja in njegove nauke. Toda kaj so apokrifni evangeliji? Ali je res, da nam lahko o Jezusu in krščanstvu razodenejo resnice, o katerih Sveto pismo molči?

Kanonični in apokrifni evangeliji

Med letoma 41 in 98 n. št. so Matej, Marko, Luka in Janez popisali »življenje Jezusa Kristusa«. (Matej 1:1) Njihova poročila so včasih poimenovana tudi z izrazom evangeliji, kar pomeni »dobra novica«, in sicer o Jezusu Kristusu. (Marko 1:1)

Ti štirje evangeliji so edini spisi, ki so se uveljavili kot navdihnjeni od Boga in za vredne, da so jih uvrstili v Sveto pismo. Iz njih lahko z »gotovostjo« spoznamo, kakšno je bilo Jezusovo zemeljsko življenje in kaj je Jezus učil. (Luka 1:1–4; Apostolska dela 1:1, 2; 2. Timoteju 3:16, 17) Ti štirje evangeliji so omenjeni v vseh staroveških seznamih knjig Krščanskih grških spisov. Nobene podlage ni, da bi dvomili o njihovi kanoničnosti oziroma njihovem mestu med navdihnjenimi knjigami Božje Besede.

Sčasoma so se začela pojavljati še druga besedila, ki so jih tudi poimenovali evangeliji. Tem drugim evangelijem so rekli apokrifni. *

Irenej Lyonski je na koncu drugega stoletja pisal, da so tisti, ki so odpadli od krščanstva, imeli »neznansko veliko apokrifnih in navidez verodostojnih spisov«, med katerimi so bili tudi evangeliji, ki so jih »sami sestavili, zato da bi zmedli nespametne ljudi«. Zato je obveljalo, da je apokrifne evangelije nevarno brati, in ne samo to, da jih je nevarno celo imeti.

Toda srednjeveški menihi in prepisovalci so poskrbeli, da ti spisi niso utonili v pozabo. V 19. stoletju je zanimanje za ta dela zelo naraslo. Odkritih je bilo veliko zbirk takšnih besedil in kritičnih izdaj apokrifov, med drugim tudi mnogih apokrifnih evangelijev. Danes so takšne izdaje na voljo v mnogih razširjenih svetovnih jezikih.

 Apokrifni evangeliji – težko verjetne zgodbe o Jezusu

Apokrifni evangeliji se pogosto osredotočajo na ljudi, ki v kanoničnih evangelijih sploh niso omenjeni oziroma se o njih govori zelo malo. Ali pa pripovedujejo o domnevnih dogodkih iz Jezusovega otroštva. Premislite o nekaterih primerih.

▪ »Jakobov protoevangelij« opisuje Marijino rojstvo in otroštvo ter poroko z Jožefom. Povsem upravičeno so ga označili za fiktivno versko zgodbo in legendo. Spodbuja verovanje v Marijino večno devištvo, in očitno je, da je bil napisan z namenom, da bi poveličevali Marijo. (Matej 1:24, 25; 13:55, 56)

▪ »Tomažev evangelij o Jezusovem otroštvu« se osredotoča na Jezusovo otroštvo med 5. in 12. letom starosti. Jezusu pripiše zasluge za nekaj za lase privlečenih čudežev. (Glej Janez 2:11.) Predstavi ga kot porednega, vzkipljivega in maščevalnega otroka, ki izrablja svoje čudežne moči, da bi se maščeval učiteljem, sosedom in drugim otrokom. Nekatere od njih naj bi oslepil, pohabil ali celo ubil.

▪ Nekateri apokrifni evangeliji, kot na primer »Petrov evangelij«, se ukvarjajo z dogodki, povezanimi s sojenjem Jezusu, njegovo smrtjo in vstajenjem. Drugi spisi, kot na primer »Pilatova dela«, ki so del »Nikodemovega evangelija«, pa se osredotočajo na ljudi, ki so s temi dogodki povezani. Ti besedili sta popolnoma nezanesljivi, saj vsebujeta izmišljena dejstva in celo omenjata ljudi, ki niso nikoli obstajali. »Petrov evangelij« skuša Pilata razbremeniti odgovornosti in nestvarno opisuje Jezusovo vstajenje.

Apokrifni evangeliji in odpad od krščanstva

Decembra leta 1945 so kmetovalci blizu Nag Hamadija v Zgornjem Egiptu po naključju odkrili 13 papirusov, ki vsebujejo 52 besedil. Te rokopise iz četrtega stoletja so pripisali verskemu in filozofskemu gibanju, imenovanem gnosticizem. To gibanje, v katerem se prepletajo elementi misticizma, poganstva, grške filozofije, judovstva in krščanstva, je okužilo tudi nekatere, ki so se izrekali za kristjane. (1. Timoteju 6:20, 21)

»Tomažev evangelij«, »Filipov evangelij« in »Evangelij resnice«, ki so jih našli med rokopisi blizu Nag Hamadija, govorijo o različnih mističnih, gnostičnih zamislih, kot če bi prihajale od Jezusa. Med gnostične evangelije se prav tako prišteva nedavno odkriti »Judov evangelij«. Ta prikazuje Juda v pozitivni luči, namreč kot edinega apostola, ki je res razumel, kdo je bil Jezus. Neki strokovnjak za ta evangelij komentira, da je Jezus v njem opisan kot »učitelj, razkrivalec modrosti in spoznanja, ne [kot] odrešenik, ki umre zaradi grehov sveta«. Navdihnjeni evangeliji po drugi strani učijo, da se je Jezus s svojo smrtjo dejansko žrtvoval za grehe sveta. (Matej 20:28; 26:28; 1. Janezovo 2:1, 2) Očitno je namen gnostičnih evangelijev oslabiti vero v Sveto pismo, ne pa je ojačati. (Apostolska dela 20:30)

Vzvišenost kanoničnih evangelijev

Podroben pregled apokrifnih evangelijev razkrinka, kaj so v resnici. Če jih primerjamo s kanoničnimi evangeliji, je povsem jasno, da niso navdihnjeni od Boga. (2. Timoteju 1:13) Ne odkrivajo nam nikakršnih skritih resnic o Jezusu in krščanstvu, saj so jih napisali ljudje, ki sploh niso poznali Jezusa ali njegovih apostolov. Vsebujejo netočne, izmišljene in nestvarne pripovedi, s katerimi si človek prav nič ne more pomagati pri spoznavanju Jezusa in njegovih naukov. (1. Timoteju 4:1, 2)

Po drugi strani pa sta bila Matej in Janez izmed 12 apostolov. Marko je tesno sodeloval z apostolom Petrom, Luka pa z apostolom Pavlom. Svoje evangelije so napisali pod vodstvom Božjega svetega duha. (2. Timoteju 3:14–17) Ravno zaradi tega so ti štirje evangeliji vir vsega, kar človek potrebuje, da bi verjel, da »je Jezus res Kristus, Božji Sin«. (Janez 20:31)

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 18]

Kenneth Garrett/National Geographic Stock