Življenje v svetopisemskih časih – kmetovalec

»Tedaj je [Jezus] svojim učencem rekel: ‚Žetev je res velika, delavcev pa malo. Zato Gospodarja žetve prosite, naj na svojo žetev pošlje delavce.‘« (MATEJ 9:37, 38)

JEZUS se je pogosto skliceval na kmečka opravila in kmetijske pripomočke, da bi ponazoril pomembne nauke. (Matej 11:28–30; Marko 4:3–9; Luka 13:6–9) Zakaj? Zato ker je živel v družbi, ki se je ukvarjala s kmetovanjem. Mnogi, ki so mu prisluhnili, so kmetovali tako, kot je bilo v navadi že stoletja. Razumeli so, ko jim je govoril o vsakodnevnih opravilih. Izhajal je iz istega okolja, zato je poznal njihov vsakdan in se je lahko vanje vživel. Zaradi vsega tega jim je njegovo poučevanje seglo do srca. (Matej 7:28)

Jezusove ponazoritve in druga svetopisemska poročila lahko še bolje razumemo, če se malo seznanimo z življenjem kmetovalca iz prvega stoletja – s poljščinami, ki jih je gojil, z orodjem, ki ga je uporabljal, in z izzivi, s katerimi se je spoprijemal.

Predstavljajte si kmetovalca pri njegovih opravilih. Preberite navedene svetopisemske stavke in razmislite, kaj se lahko naučite.

Čas sejanja

Kmetovalec stoji na pragu svoje hiše. Oči si zastre pred prvimi sončnimi žarki in vdihava vlažen zrak. Deževje je omehčalo zemljo, izsušeno od sonca. Prišel je čas oranja. Na rame si oprta lahko leseno ralo in se odpravi na polje.

 Na polju zbere svoje vole, jih vpreže v jarem in z ostnom požene k delu. Železna konica rala zareže v kamnito zemljo. Zemlje ne obrača, ampak jo samo rahlja in pusti za sabo plitev jarek oziroma brazdo (1). Kmetovalec se nagiba v levo in desno, medtem ko si prizadeva, da bi oral naravnost – nikoli se ne ozira nazaj, saj bi drugače ralo šlo po svoje. (Luka 9:62) Orati mora znotraj svoje meje in kar najbolje izkoristiti svoj mali kos zemlje.

Zorano polje je pripravljeno na setev. Kmetovalec v eni roki nosi torbo z ječmenom, z drugo pa zamahuje v levo in desno in tako trosi dragoceno seme (2). Zelo pazi, da seme pade na »dobro zemljo«, ne pa na shojeno in trdo pot. (Luka 8:5, 8)

Sejanju sledi brananje. Na vprežene vole pritrdi trnaste veje in jih vleče čez polje. Jate ptic vreščijo in s kljuvanjem kradejo semena, preden jih zakrije zemlja. Kasneje kmetovalec z rovnico (3) rahlja zemljo in odstranjuje plevel, ki bi lahko mlade rastline zadušil, preden bi dozorele. (Matej 13:7)

Čas žetve

Meseci minevajo. Dež pada. Posije sonce. Zreli ječmenovi klasi se zibajo in polja so videti skoraj bela. (Janez 4:35)

Čas žetve je za kmetovalca in njegovo družino živahen čas. Žanjec z levo roko prime nekaj žitnih stebel, v desni roki drži železen srp in z njim zamahne (4). Drugi žito pobirajo, ga vežejo v snope (5) in natovarjajo na osle ali vozove (6) ter pridelek peljejo na vaško mlatišče.

Sredi jasnega modrega neba je žareče sonce videti kakor bela krogla. Družina si na kratko odpočije v senci smokve. Med malico iz kruha, praženih semen, oliv, suhih smokev in rozin se pogovarjajo in smejijo. Vse skupaj poplaknejo z nekaj hlastnimi požirki izvirske vode. (5. Mojzesova 8:7)

Na bližnjem polju paberkovalci pobirajo žito, ki je tam ostalo (7). Nekateri od njih so revni in nimajo svoje zemlje. (5. Mojzesova 24:19–21)

 Kasneje kmetovalec na vaškem mlatišču razprostre snope žita po steptanih, nekoliko dvignjenih tleh. Nato voli po žitu v krogu vlečejo težke mlatilne sani (8). (5. Mojzesova 25:4) Ostri kamni in kovinski delci, ki so vdelani v spodnjo stran sani, razrežejo stebla.

Kmetovalec čaka, da zapiha večerni vetrič. (Ruta 3:2) V polmraku potisne lesene vile ali pa »velnico« (9) pod omlateno žito in ga vrže v zrak. (Matej 3:12) Težka zrna padejo na tla, lažje pleve pa odnese vetrič. Znova in znova vihti svoje orodje, dokler ni prevejano vse žito.

Ob sončnem vzhodu pričnejo njegova žena in hčere rešetati žito (10). Stresajo rešeta, polna zrnja in peska. Ječmen pade v košare, smeti pa zavržejo. Žetev je bila obilna. Delavci nekaj žita shranijo v vrče (11). Ostalo pa vsujejo v shrambne jame.

Kmetovalec na mlatišču vzravna hrbet, raztegne utrujene mišice in se razgleda po poljih, ki obdajajo vas. Z zadovoljstvom gleda pergamentno obarvana polja, ki so prekrita s strniščem in ki pričajo o večdnevnem napornem delu. Opazuje sovaščane, ki delajo v vinogradih in nasadih oljk, granatovcev in smokev. Bližnji sosed mu pomaha v pozdrav, medtem ko se mudi na svojem malem vrtu. Na njem bo pridelal kumare, lečo, fižol, por, čičeriko in čebulo. Kmetovalec malce predahne, povzdigne oči v nebo in izreče kratko in iskreno molitev, v kateri se Bogu zahvali za vse dobre darove, ki jih daje. (Psalm 65:9–11)

[Slike na straneh 28-30]

(Glej publikacijo)