»Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), ‚večni ogenj‘.« (Katekizem katoliške Cerkve) Nekateri verski voditelji pravijo, da je pekel stanje popolne ločenosti od Boga.

»Duša, ki greši, bo umrla.« (Ezekiel 18:4) Mrtvi »se ne zavedajo ničesar«. (Pridigar 9:5) Kako bi lahko duša, ki je umrla in se ničesar ne zaveda, trpela v »večnem ognju« ali celo čutila bolečine zaradi večne ločenosti od Boga?

V Svetem pismu hebrejska in grška beseda, ki ju pogosto prevajajo s »pekel«, pomenita splošni grob človeštva. Ko je denimo Job hudo trpel zaradi bolezni, je molil k Bogu: »Želim si, da bi me skril v moj grob [»v pekel«, Wolfovo Sveto pismo].« (Job 14:13, Holy Bible—Easy-to-Read Version) Job je želel počivati, a ne tam, kjer bi ga mučili oziroma bi bil ločen od Boga, temveč v grobu.

Zamisel, da je Bog krut, nas z njim ne zbližuje, temveč nas od njega odvrača. »Že od malega so me učili o peklenskem ognju,« pravi Rocío, ki živi v Mehiki. »Bila sem tako prestrašena, da si nisem mogla niti zamisliti, da ima Bog sploh kakšne dobre lastnosti. Mislila sem, da je jezen in nerazumen.«

Ko je Rocío prebrala jasne svetopisemske vrstice o Božjih sodbah in stanju mrtvih, je na Boga začela gledati drugače. »Počutila sem se svobodno – kakor da bi z mene padlo težko čustveno breme,« pravi. »Dojela sem, da nam Bog želi najboljše, da nas ima rad in da ga imam tudi jaz lahko rada. On je kakor oče, ki svoje otroke vodi za roko in jim želi najboljše.« (Izaija 41:13)

Mnogi so verni iz strahu pred peklenskim ognjem, vendar Bog ne želi, da bi mu služili zato, ker bi se ga bali. K temu bi nas moralo gnati nekaj drugega. Jezus je dejal: »Ljubi Jehova, svojega Boga.« (Marko 12:29, 30) Ko spoznamo, da Bog že danes ne ravna krivično, smo lahko prepričani, da bo takšen tudi pri izvrševanju obsodb v prihodnosti. Podobno kakor Jobov prijatelj Elihu lahko s prepričanostjo rečemo: »Nemogoče je, da bi pravi Bog ravnal hudobno, da bi Vsemogočni ravnal krivično!« (Job 34:10)