V evangeliju glede usmrtitve Jezusa in dveh kriminalcev na mučilnem kolu piše: »Piláta [so] prosili, da bi možem zlomili noge in nato trupla sneli.« (Janez 19:31)

Judovska postava je zapovedovala, da truplo kriminalca, ki so ga usmrtili tako, da so ga obesili na kol, ne sme ostati »čez noč na kolu«. (5. Mojzesova 21:22, 23) Očitno so Judje to določilo upoštevali tudi pri tistih, ki so jih na kol obesili Rimljani. Ko je šlo za Jezusa in dva kriminalca, ki so ju usmrtili skupaj z njim, so jim hoteli zlomiti noge zato, da bi pospešili njihovo smrt in bi jih tako lahko pokopali pred šabatom, ki se je pričel ob sončnem zahodu.

Pri takšnih usmrtitvah so obsojenega človeka z žeblji skozi roke in noge pritrdili na kol. Ko so kol dvignili v stoječi položaj, je obsojenec trpel hude bolečine, saj je njegovo telo viselo na žebljih. Da je lahko dihal, se je moral opirati na žebelj oziroma žeblje, ki so bili pribiti skozi noge. Če pa so mu noge zlomili, tega ni mogel več početi. Zato je hitro umrl zaradi zadušitve, če ni že prej umrl od šoka.

Prača je bila orožje, s katerim je David ubil velikana Goljata. David se je očitno naučil s tem orožjem dobro rokovati v mladih letih, ko je bil pastir. (1. Samuelova 17:40–50)

Prača je upodobljena na egipčanskih in asirskih umetniških delih iz biblijskih časov. Sestavljena je iz koščka usnja ali blaga, pritrjenega na dva jermena ali dve vrvi. Pračar je na usnjati del položil gladek ali okrogel kamen, ki je v premeru meril od 5 do 7,5 centimetra, tehtal pa okoli 250 gramov. Nato je pračo zavihtel nad svojo glavo in en konec vrvi izpustil, zaradi česar je kamen zelo hitro in natančno poletel.

Na Bližnjem vzhodu so med izkopavanji odkrili lepo število kamnov, ki so jih pračarji v starih časih uporabili v vojnah. Izurjeni vojščaki so metali kamne s hitrostjo 160 do 240 kilometrov na uro. Učenjaki si niso edini, ali je prača imela takšen domet kakor lok, vsekakor pa je bila prav tako smrtonosno orožje. (Sodniki 20:16)