PRED časom sta sodišči v neki zahodni deželi na podlagi dokazov, ki so se kasneje izkazali za napačne, dva človeka obtožili umora in ju obsodili na smrt. Ko so ugotovili, da je šlo za napako, so si odvetniki močno prizadevali, da so enega od obtoženih izpustili na prostost. Drugemu pa niti najboljši odvetniki ne bi mogli več pomagati – bil je namreč že usmrčen.

Ker se lahko v vsakem pravnem sistemu zgodi takšna krivica, nas Sveto pismo spodbuja: »Za pravico, za pravico si prizadevaj.« (5. Mojzesova 16:20) Če si sodniki prizadevajo za pravico, imajo ljudje od tega korist. Božja postava, ki so jo dobili starodavni Izraelci, je bila pravni sistem, ki je temeljil na nepristranskosti in pravičnosti. Sveto pismo pravi: »Vse njegove [Božje] poti so pravica.« Da bi ugotovili, ali so te besede resnične, si Postavo pobliže poglejmo. (5. Mojzesova 32:4)

Kadar so sodniki usposobljeni, pošteni in nepodkupljivi, to koristi ljudem. Glede na Božjo postavo so bili takšni sodniki v Izraelu zelo cenjeni. Ko so Izraelci začeli potovati po pustinji, je Bog naročil Mojzesu, naj poišče »sposobne, bogaboječe može, ki so vredni zaupanja in sovražijo nepravičen dobiček,« in jih postavi za sodnike. (2. Mojzesova 18:21, 22) Štirideset let kasneje je Mojzes znova izbiral »modre, preudarne in izkušene može«, da bi sodili ljudstvu. (5. Mojzesova 1:13–17)

Stoletja kasneje je judovski kralj Jozafat * zapovedal sodnikom: »Pazite, kaj delate! Ne sodite namreč za človeka, temveč za Jehova. On je z vami pri sojenju. Zato se zdaj bojte Jehova. Pazite, kako delate! Pri našem Bogu Jehovu namreč ni nobene nepravičnosti, pristranskosti ali sprejemanja podkupnine.« (2. kroniška 19:6, 7) Kralj je tako sodnike opomnil, da bodo, če bodo predsodki ali pohlep vplivali na njihove odločitve, pred Bogom krivi za kakršno koli storjeno škodo.

Ko so izraelski sodniki upoštevali ta visoka moralna načela, se je ljudstvo počutilo zaščiteno in varno. V Božji postavi so bila tudi zapisana načela, ki so sodnikom pomagala, da so lahko pravično sodili, in to celo v najzahtevnejših sodnih primerih. Poglejmo si nekatera od teh načel.

Čeprav so bili izbrani sodniki modri in sposobni možje, se niso zanašali na lastno sposobnost ali bistroumnost. Bog Jehova jim je dal načela in smernice, na podlagi katerih so se lahko pravilno odločali. V nadaljevanju je omenjenih nekaj teh navodil.

Zadevo temeljito raziščite. Bog je po Mojzesu izraelskim sodnikom naročil: »Ko poslušate zadeve svojih bratov, sodite pravično.« (5. Mojzesova 1:16) Sodniki lahko pravično razsodijo le, če poznajo vsa dejstva. Zato je Bog naročil vsem, ki sodijo: »To razišči, preišči in o tem temeljito  poizvej.« Preden so sodniki začeli s sodno obravnavo, so se morali prepričati, ali se je to, česar je bil človek obtožen, zares zgodilo. (5. Mojzesova 13:14; 17:4)

Prisluhnite pričevanju prič. Za preiskavo je bilo pričevanje prič ključnega pomena. Božja postava je predpisovala: »Ena sama priča naj ne vstane proti človeku zaradi kake napake ali greha, ne glede na to, kakšen greh naj bi storil. Vsaka stvar naj se dožene glede na izjavo dveh ali treh prič.« (5. Mojzesova 19:15) Pričam pa je Božja postava narekovala: »Ne širi lažnivih vesti. Ne sodeluj s hudobnežem, s tem da bi postal priča, ki snuje hudo.« (2. Mojzesova 23:1)

Priče na sodišču ne smejo lagati. Kazen, ki je bila predpisana za laganje na sodišču, je bila opozorilo za vse vpletene: »Sodniki naj zadevo temeljito raziščejo, in če se priča izkaže za krivo pričo, ki je lažno obtožila svojega brata, storite z njo enako, kakor je nameravala storiti svojemu bratu. Odstrani húdo iz svoje srede.« (5. Mojzesova 19:18, 19) Če je torej človek na sodišču lagal, da bi se dokopal do dediščine koga drugega, je moral za kazen dati denar ali lastnino v enaki vrednosti. Če pa je lagal, da bi nedolžnega pahnil v smrt, je moral to plačati z lastnim življenjem. To navodilo je bilo za ljudi močna motivacija, da so govorili resnico.

Sodite nepristransko. Ko so sodniki imeli na voljo vse obstoječe dokaze, so jih pretehtali in nato razsodili. Na tej stopnji so morali še posebej upoštevati naslednjo pomembno podrobnost Božje postave: »Ne razsojajte nepravično. Ne bodi pristranski do ubožca niti ne dajaj prednosti veljaku. Svojemu bližnjemu sodi pravično.« (3. Mojzesova 19:15) Sodniki so morali v vseh sodnih primerih  razsoditi pravično, ne pa na podlagi zunanjega videza ali družbenega položaja vpletenih.

Ta načela, ki so bila v Božji postavi, dani Izraelcem, že pred stoletji jasno napisana, so še danes uporabna. Če bi jih v sodnih dvoranah upoštevali, bi s tem preprečili dvomljive in nepravične procese.

Mojzes je Izraelcem postavil naslednje vprašanje: »Kateri veliki narod ima tako pravične uredbe in sodne odločbe, kakor je vsa ta postava, ki jo danes polagam pred vas?« (5. Mojzesova 4:8) Zares, nobenemu drugemu narodu se ni tako dobro godilo. Pod vladavino Salomona, kralja, ki si je že v mladosti prizadeval izpolnjevati Jehovove zakone, so prebivalci živeli »na varnem« ter so uživali mir in blaginjo. »Jedli so, pili in se veselili.« (1. kraljev 4:20, 25)

Na žalost so Izraelci svojemu Bogu sčasoma obrnili hrbet. Bog jim je po preroku Jeremiju rekel: »Glej, zavrnili so Jehovovo besedo. Kakšna je potem njihova modrost?« (Jeremija 8:9) Rezultat tega je bil, da je Jeruzalem postal »mesto, ki je [bilo] krivo za prelito kri« in polno »gnusobe«. Na koncu je bil uničen in 70 let opustošen. (Ezekiel 22:2; Jeremija 25:11)

Prerok Izaija je živel v težavnem obdobju izraelske zgodovine. To, kar je doživel, ga je navedlo na to, da je o Bogu Jehovu in njegovi Postavi izrekel naslednjo resnico: »Ko boš sodil zemlji, se bodo njeni prebivalci učili pravičnosti.« (Izaija 26:9)

Izaija je bil vesel, da je lahko pod navdihnjenjem prerokoval o vladanju mesijanskega kralja Jezusa Kristusa: »Ne bo sodil po tem, kar bo videl z očmi, niti opominjal po tem, kar bo slišal z ušesi. V pravičnosti bo sodil siromake in v poštenosti bo izrekal opomine v prid krotkim na zemlji.« (Izaija 11:3, 4) Kako lepa prihodnost se obeta vsem, ki bodo v Božjem kraljestvu podložniki Mesijanskega kralja! (Matej 6:10)