Salomon je prvotno zgradil jeruzalemski tempelj na hribu ter na vzhodni in zahodni strani hriba postavil podporne zidove, da bi okrog svete zgradbe naredil stopničaste terase. Herod si je želel tempelj, ki bi bil veličastnejši od Salomonovega, zato je začel preoblikovati in večati že obstoječega.

Herodovi inženirji so severno od templja podaljšali ravno površino, zato da bi razširili terase. Proti jugu pa so ploščad povečali za 32 metrov. To so dosegli tako, da so zgradili številne kamnite obode in debel podporni zid. Na nekaterih predelih je bil ta zid visok 50 metrov.

Herod je pazil, da ne bi ranil čustev Judov ali oviral tempeljske službe in žrtvovanja. Judovski zgodovinar Jožef pravi, da je Herod dal judovske duhovnike celo šolat za kamnoseke in tesarje, zato da v svete prostore ne bi vstopil noben nepooblaščen delavec.

Herod ni živel dovolj dolgo, da bi lahko končal projekt. Do leta 30 n. št. so gradbena dela potekala že 46 let. (Janez 2:20) Obnovo je dokončal Herodov pravnuk Agripa II. sredi prvega stoletja n. št.

Na nekatere prebivalce Malte so morda vplivale zamisli iz grške religije. Poglejmo si, kaj se je zgodilo po Pavlovem brodolomu na Malti. Dogodek je zapisan v knjigi Apostolska dela. Apostol je na ogenj, ki so ga prižgali za brodolomce, da bi se ti lahko ogreli, naložil sveženj dračja. V tistem trenutku se je njegove roke oprijel gad. Otočani so tedaj rekli: »Ta človek je gotovo morilec, in čeprav mu je uspelo priti z morja na varno, mu pravica maščevalka ne dovoli živeti.« (Apostolska dela 28:4)

Grški izraz za »pravica maščevalka« je »díke«. V grški mitologiji je bila Dike boginja pravice. Verjeli so, da nadzoruje človeške zadeve in Zevsu poroča neodkrita krivična dejanja, zato da bi bili krivci kaznovani. Glede na neki vir so torej prebivalci Malte morda razmišljali: »Pavel je sicer ubežal morju, vendar je zaznamovan mož in sedaj ga je boginja Dike [. . .] ujela s pomočjo gada.« Ko so ljudje videli, da se Pavlu ni zgodilo nič hudega, so spremenili svoje mnenje.