Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

HÅKAN DAVIDSSON | ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Pomagal sem širiti svetopisemsko resnico

Pomagal sem širiti svetopisemsko resnico

 Rodil sem se na Švedskem in tam tudi odraščal. Ko sem bil najstnik, so name vplivali ateistični pogledi. Zato me Sveto pismo ni zanimalo, ko so moj oče, mama in mlajša sestra začeli preučevati z Jehovovimi pričami.

 Ampak ker me je moj oče večkrat povabil, da se usedem zraven, ko so preučevali, sem privolil. Bil sem presenečen, kako točno je Sveto pismo, ko govori o znanstvenih temah. Sčasoma sem se prepričal, da je Sveto pismo Božja Beseda in da ga Jehovove priče pravilno razlagajo in živijo po njegovih merilih. Krstil sem se leta 1970, isti dan kot oče. Mama in moji dve sestri pa so se krstile nekaj let kasneje.

 Veliko mojih vrstnikov je zanimala samo zabava. Priznam, da je pri 17 tudi mene privlačilo takšno brezskrbno življenje. Ampak zakonca, ki sta z mano preučevala, sta pri služenju Jehovu odsevala takšno veselje, da sem se jima želel v polnočasni službi pridružiti. Ko sem bil star 21 let, sem to tudi storil.

Krščen sem bil na isti dan kot moj oče (na moji levi).

 Pioniranje me je tako zelo osrečevalo, da mi je bilo žal, da nisem s tem začel že prej. Še posebej všeč mi je bilo oznanjevati v pristanišču Göteborg, kjer sem se o resnici pogovarjal s posadko tovornih ladij iz tujine.

 V zadnjih 50 letih sem imel posebno priložnost, da sem oznanjeval dobro novico različnim jezikovnim skupinam. Naj vam pojasnim, kako se je to začelo.

Delam z MEPS-om

 Da bi se v pionirski službi lahko preživljal, sem delal kot tiskar. V tistem času se je začela nova doba v tiskarski industriji. Nehale so se uporabljati svinčene črke. Besedilo in slike so se zdaj prenašale s fotografskimi odtisi. Naučil sem se uporabljati najnovejšo računalniško vodeno opremo za pripravo tiskarskih plošč.

Na najin poročni dan

 Leta 1980 sem se poročil z redno pionirko Helene, ki je tako kot jaz rada spoznavala nove ljudi z različnih delov sveta in nove kulture. Najin cilj je bil, da bi obiskala šolo Gilead in potem služila kot misijonarja.

 Ampak zaradi mojih tiskarskih izkušenj sva bila s Helene povabljena v Betel na Švedskem. Naša organizacija je želela uvesti nove tehnologije, da bi bile naše tiskarske metode bolj učinkovite. Zato so naju leta 1983 poslali v Betel v Wallkillu v zvezni državi New York, da bi se naučila uporabljati Mnogojezični elektronski fotostavni sistem (MEPS) a, ki so ga razvijali bratje.

Delo z MEPS-ovo opremo za Hongkong, Mehiko, Nigerijo in Španijo

 Ugotovila sva, da je MEPS računalniški sistem, ki omogoča, da se besedilo lahko napiše z veliko različnimi pisavami ali sistemi črk, doda slikovno gradivo in izdela prelom strani. Najina vloga je bila v MEPS dodati še druge pisave, da bi se lahko literatura tiskala v še več jezikih. Sedaj, ko je minilo že nekaj desetletij, Jehovove priče objavljamo dobro novico v več kot tisoč jezikov!

 Čez čas sva s Helene prejela dodelitev v Aziji. Tam sva pomagala dodati še več jezikov v MEPS. Bila sva zelo vesela, da sva lahko pomagala pri tem, da je dobra novica na voljo v še več jezikih!

Kulturni šok

 Leta 1986 sva s Helene prišla v Indijo. To je bil res velik kulturni šok za naju! Ko sva prispela v Bombaj, ki mu sedaj rečemo Mumbaj, sva bila zelo pod stresom, saj je bilo za naju vse novo. Švedska in indijska kultura sta videti kot dva povsem nasprotna svetova! Prvi teden sva resno razmišljala, da bi se vrnila domov.

 Po tem prvem tednu pa sva prišla do istega zaključka: Vedno sva si želela biti misijonarja. Kako bi lahko sedaj, ko sva bila končno dodeljena v tujino, odnehala?! Te ovire morava premagati.

 Zato nisva zbežala, ampak sva se odločila, da se bova o tem čisto drugačnem načinu življenja skušala čim več naučiti. Ker sva tako naredila, sva se v Indijo kar zaljubila. Od takrat sva se naučila dva indijska jezika: gudžaratščino in pandžabščino.

Naprej v Mjanmar

Oblečena v tradicionalna oblačila v kraljestveni dvorani v Mjanmaru

 Leta 1988 sva bila poslana v Mjanmar, ki leži med Kitajsko, Indijo in Tajsko. Tam so bile politične razmere napete in večina države je bila pod vojaško upravo. MEPS še ni podpiral nelatinične pisave, ki jo uporablja njihov jezik, pa tudi nobena druga programska oprema ni tega podpirala. Najina prva naloga je bila, da oblikujeva znake za novo pisavo, jih nato shraniva v datoteke in jih prineseva v Wallkill, da se jih naloži v MEPS.

 Na letališču je Helene te datoteke nosila v svoji torbici. V takratnih nestabilnih političnih razmerah sva tvegala, da bi naju mejni policisti aretirali, če bi ugotovili, da imava pri sebi literaturo v mjanmarščini. Ampak ko so Helene preiskovali, je torbico enostavno držala v roki nad glavo. Zato torbice sploh niso opazili!

MEPS je izboljšal kvaliteto stavljenja naših publikacij.

 Poleg znakov za nove pisave so prevajalci v Mjanmaru dobili še prenosne računalnike, tiskalnike in izobraževanje za MEPS. Večina teh prevajalcev računalnika še ni videla, vendar so se želeli naučiti novih stvari. Kmalu jim ni bilo treba več uporabljati staromodnih industrijskih tiskarskih strojev, pri katerih je šlo za ročno stavljenje. Zato se je kakovost naših publikacij takoj izboljšala.

Naprej v Nepal

 Leta 1991 sva bila s Helene dodeljena v Nepal, državo, ki leži vzdolž južnih pobočij Himalaje. Takrat je bila tam samo ena občina in le nekaj publikacij je bilo na voljo v nepalščini.

 Kmalu zatem se je začelo prevajati in na področju razdeljevati vedno več publikacij. Danes je v Nepalu približno 3000 Prič v več kot 40 občinah. Leta 2022 se je slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt udeležilo več kot 7500 ljudi.

Brošura v lahujščini

 Sredi 90. let so misijonarji, ki so bili nastanjeni v mestu Chiang Mai na Tajskem, začeli v hribih oznanjevati ljudem iz plemena Lahu. Lahujščino govorijo ljudje, ki živijo blizu meje s Kitajsko, Laosom, Mjanmarom, Tajsko in Vietnamom. Toda v tem jeziku nismo imeli na voljo še nobene literature.

 Mlad moški iz plemena Lahu, s katerim so preučevali misijonarji, je iz tajščine v lahujščino prevedel brošuro »Glej, vse delam novo!«. Kasneje je z nekaj drugimi vaščani zbral denar in ga skupaj z brošuro poslal v podružnični urad. V spremnem pismu so napisali, da želijo, da bi vsi lahujsko govoreči ljudje lahko slišali resnico, ki so jo izvedeli iz te brošure.

 Nekaj let kasneje sva imela s Helene priložnost, da učiva prevajalce, ki znajo lahujščino, uporabljati MEPS. Eden od prevajalcev je bil ravnokar krščeni brat, ki je služil v prevajalski pisarni v mestu Chiang Mai. Bila sva presenečena, ko sva ugotovila, da je bil ta mladi brat prav ta, ki je v lahujščino prevedel brošuro »Glej«!

 Leta 1995 sva šla s Helene nazaj v Indijo, kjer sva v podružnici sodelovala s prevajalci in jim priskrbela MEPS-ova orodja, ki so jih potrebovali za delo. Sedaj je v veliko jezikih, ki se govorijo tam, dovolj literature, da bi lahko ljudje preučevali Sveto pismo in napredovali do krsta.

Nagrajujoče življenje

 Od leta 1999 služiva v britanski podružnici. Sodelujeva z oddelkom za razvijanje programske opreme MEPS v našem svetovnem središču. Zelo vesela sva, da lahko večino najinega časa preživiva tako, da v Londonu oznanjujeva ljudem, ki govorijo gudžaratščino in pandžabščino. Ko se na jw.org pojavi kakšen nov jezik, iščeva priložnosti, da bi lahko oznanjevala tistim, ki govorijo ta jezik.

 Vesel sem, da se v mladosti nisem družil s tistimi, ki so se samo zabavali, ampak sem si raje postavil duhovne cilje. Ko se sedaj s Helene ozreva nazaj, ne obžalujeva, da sva svoje življenje posvetila polnočasni službi. V užitek nama je bilo, da sva lahko obiskala več kot 30 držav in iz prve roke videla, kako dobra novica dosega ljudi iz vseh narodov, rodov in jezikov. (Razodetje 14:6)

a Sedaj se imenuje Večjezični elektronski založniški sistem. MEPS se prav tako uporablja za digitalne publikacije.