Rodil sem se leta 1941 v Virratu na Finskem. Moja starša, moj mlajši brat in sestra in veliko naših sorodnikov so bili gluhi. Sporazumevali smo se v znakovnem jeziku.

 Šolal sem se v internatu, ki je bil od doma oddaljen približno 240 kilometrov in v katerem je bil znakovni jezik prepovedan. Prepovedan je bil v vseh šolah za gluhe na Finskem, zato smo se morali naučiti govoriti in brati z ustnic. Če so učitelji videli, da kretamo, so nas z ravnilom ali palico udarili tako močno, da so bili naši prsti več dni zatečeni.

 Kasneje sem obiskoval biotehniško fakulteto. Starša sta imela kmetijo, zato mi je ta poklic prišel prav. Ko sem se vrnil domov, sem na mizi videl reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Oče mi je rekel, da ti reviji govorita o čudovitih stvareh iz Svetega pisma. Poleg tega je rekel, da njega in mamo obiskujeta slišeča zakonca, ki imata z njima svetopisemski tečaj. Da bi se lahko sporazumevali, so uporabljali papir in svinčnik.

 Oče mi je rekel, da bo Božje kraljestvo poskrbelo, da bo zemlja postala čudovit raj in da bodo mrtvi obujeni. Ampak ker so me učili, da mrtvi gredo v nebesa, sem mislil, da je Priče narobe razumel, saj niso znale kretati.

 Ko sta nas zakonca spet obiskala, sem ju vprašal glede tega, kar mi je rekel oče. Zagotovila sta mi, da je prav razumel. Potem sta mi pokazala, kaj je glede vstajenja rekel Jezus v Janezu 5:28, 29. Pojasnila sta, kako bo Bog odpravil hudobijo, in mi povedala, da bodo ljudje večno živeli v miru in da bodo popolnoma zdravi. (Psalm 37:10, 11; Daniel 2:44; Razodetje 21:1–4)

 Glede tega sem želel izvedeti še več, zato sem začel preučevati Sveto pismo s slišečo Pričo, ki mu je bilo ime Antero. Ker ni znal kretati, sem odgovore na vprašanja iz knjige pisal na papir. Antero jih je prebral in napisal dodatna vprašanja ali komentarje. S to metodo je vsak teden po dve uri potrpežljivo preučeval z mano.

 Leta 1960 sem obiskal zborovanje Jehovovih prič, na katerem se je program tolmačil v znakovni jezik. V petek popoldne je bilo obvestilo, da bo naslednji dan potekal krst. Tako sem v soboto imel s sabo kopalke in brisačo in se krstil. a Nedolgo zatem so se krstili tudi moja starša ter brat in sestra.

 Želja, da bi pomagal drugim, in znanje znakovnega jezika sta mi pomagala, da sem to, kar sem se naučil, delil z drugimi gluhimi. Najprej sem goreče oznanjeval gluhim v domačem kraju.

 Potem pa sem se preselil v veliko industrijsko mesto Tampere. Gluhe sem iskal tako, da sem šel od vrat do vrat in ljudi spraševal, ali poznajo koga od gluhih. Začel sem kar nekaj svetopisemskih tečajev in v samo nekaj letih je bilo v mestu Tampere več kot 10 gluhih oznanjevalcev.

 Leta 1965 sem spoznal Maire. Leto za tem sva se poročila. Maire se je hitro naučila znakovnega jezika in vseh pet desetletij najinega skupnega služenja Jehovu je bila zvesta in marljiva.

 Dve leti po poroki se nama je rodil sin Marko, ki ni gluh. Poleg finščine se je naučil tudi finskega znakovnega jezika. Ko je bil star 13 let, se je krstil.

 Sčasoma se je skupini v znakovnem jeziku v mestu Tampere pridružilo veliko novih. Zato smo se leta 1974 preselili v mesto Turku, kjer ni bilo gluhih Prič. Tudi tam smo gluhe iskali tako, da smo šli od vrat do vrat. V letih, ko smo živeli v tem mestu, se je krstilo 12 mojih učencev.

 Leta 1987 je Marko prejel vabilo, da bi delal v Betelu. Skupina v znakovnem jeziku v mestu Turku je lepo napredovala, zato smo se nameravali spet preseliti.

 V tistem času so se v Vzhodni Evropi sprostile omejitve glede delovanja Prič. In tako sem januarja 1992 s še enim gluhim bratom odpotoval v Talin v Estoniji.

 V stik sva stopila z našo sestro, ki je imela gluhega brata. Čeprav ga sporočilo o Kraljestvu ni zanimalo, nama je prijazno pomagal najti veliko gluhih Estoncev. Zadnji večer, preden sva se vrnila domov, naju je odpeljal na srečanje, ki ga je organiziralo društvo gluhih v Talinu. Ko sva prišla, sva na mizo položila revije in knjige v estonščini in ruščini. Oddala sva približno 100 knjig in 200 revij ter dobila približno 70 naslovov. Tako se je začelo oznanjevanje v znakovnem jeziku v Estoniji.

 Zatem sva z Maire redno potovala v Estonijo, da bi tam oznanjevala. V posvetni službi sva delala manj in začela sva redno pionirati. Leta 1995 sva se preselila bližje Helsinkom, tako da sva lažje potovala s trajektom do Talina. Oznanjevanje v Estoniji je preseglo vsa najina pričakovanja!

 Imela sva veliko svetopisemskih tečajev in 16 najinih učencev se je krstilo. Med njimi sta bili tudi dve telesni sestri, ki sta bili slepi in gluhi. Preučevali smo v taktilnem znakovnem jeziku.

 Preučevanje z gluhimi ni bilo brez izzivov. Takrat ni bilo na voljo publikacij v znakovnem jeziku, zato sem pogosto uporabljal čudovite slike, ki sem jih zbral iz naših publikacij.

 Iz podružnice na Finskem so me prosili, naj obiščem Latvijo in Litvo in tam preverim, kako bi se lahko v teh državah oznanjevalo v znakovnem jeziku. Večkrat sva obiskala ti državi in tamkajšnjim bratom in sestram pomagala pri iskanju gluhih. Skoraj vsaka država ima svoj znakovni jezik, zato sem se naučil estonskega, latvijskega in litovskega znakovnega jezika. Naučil pa sem se tudi nekaj ruskega znakovnega jezika, ker v baltskih državah živijo tudi gluhi Rusi.

 Po osmih letih potovanja po Estoniji in drugih baltskih državah so Maire žal diagnosticirali Parkinsonovo bolezen. Zato sva morala s tem delom prenehati.

 Leta 1997 je bilo v podružnici na Finskem organizirano prevajanje publikacij v znakovni jezik. Ker sva z Maire živela v bližini, sva lahko pri prevajanju pomagala, kar občasno še vedno delam. Delala sva skupaj z najinim sinom Markom. Kasneje je Marko s svojo ženo Kirsi v več državah pomagal pri usposabljanju prevajalskih timov, ki so prevajali v znakovni jezik.

 Poleg tega je podružnica za slišeče organizirala tečaje znakovnega jezika. Ti tečaji so mnogim omogočili, da so lahko v znakovnem jeziku oznanjevali ter pomagali v skupinah in občinah.

 Leta 2004 sva z Maire pomagala pri ustanovitvi prve skupine v finskem znakovnem jeziku v Helsinkih. Po treh letih je ta skupina postala močna in goreča občina z veliko pionirji.

 Ponovno sva začela načrtovati, da bi se preselila tja, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Leta 2008 sva se preselila blizu mesta Tampere, da bi pomagala skupini v znakovnem jeziku, ki sva jo zapustila pred 34 leti. Leto kasneje je ta skupina postala druga občina v znakovnem jeziku na Finskem.

 V tem času se je zdravje Maire vse bolj slabšalo. Zanjo sem skrbel vse do njene smrti leta 2016. Zelo jo pogrešam in veselim se časa, ko jo bom spet videl v novem svetu, kjer ne bo več bolezni. (Izaija 33:24; Razodetje 21:4)

 Moja želja, da bi o dobri novici govoril z bližnjimi, ki so gluhi – to, kar delam že 60 let – je še vedno močna!