Toda kaj me je kot bivšega komunista navedlo na to, da sem se pridružil verski skupini, na katero se je gledalo kot na sovražnico države? Kako sta mi Jehovova ljubezen in šolanje pomagala, da si v obdobju prisilnega dela in izgnanstva izboljšam osebnost?

 Rodil sem se leta 1930 v revni vasi Tabani v severni Moldaviji. Moja starša sta morala na kolektivnem kmetijskem posestvu trdo delati, da sta lahko nahranila šest otrok. Težko smo se preživljali. Mama je pripadala ruski pravoslavni cerkvi, oče pa je bil katoličan. Pogosto sta imela vroče razprave o tem, kaj šokantnega so delali duhovniki.

 Ko sem pri 18 letih končal šolo, sem se pridružil mladinski organizaciji Komsomol, ki je širila komunistične ideje. Njen cilj je bil, da mladi postanejo člani komunistične partije. Kmalu sem bil izvoljen za tajnika krajevne skupine. Privlačile so me vrednote, kot so bratstvo, enakost in pravica. Vendar ko sem okoli sebe videl toliko krivice in korupcije, sem se počutil praznega.

 Kot aktiven član Komsomola sem enostavno moral podpirati odločitve sovjetske vlade a, ko so zaprli cerkve in razpustili verske skupine. V naši vasi je bilo nekaj Jehovovih prič. Čeprav sem opazil njihovo iskrenost in miroljubnost, sem jih imel za fanatike. Niti predstavljal si nisem, da mi bo kmalu nekdo od njih odgovoril na moja vprašanja.

 V naši vasi je živel moj stric Dimitri, ki je bil tudi Jehovova priča. Nekega dne spomladi leta 1952 me je vprašal: »Georgi, kaj želiš doseči v življenju?« Bil je edini, ki se je toliko zanimal zame, da me je to vprašal. Imel sem res veliko vprašanj, na katera nisem dobil odgovorov. Spraševal sem se na primer: Če Bog res obstaja, zakaj dopušča toliko trpljenja? V naslednjih osmih dneh mi je Dimitri odgovarjal na vprašanja s Svetim pismom. Včasih sva se o Bogu pogovarjala tudi do treh zjutraj!

 Po teh pogovorih sem se odločil, da resno začnem preučevati Sveto pismo. Ugotovil sem, da imam nebeškega Očeta, ki me ima res rad. (Psalm 27:10) Čeprav sem bolj malo poznal Sveto pismo, je bila moja ljubezen do Jehova dovolj močna, da odločno ukrepam. Kljub grožnjam krajevnega vodja sem zapustil komunistično partijo. Septembra 1952, samo štiri mesece za tem, ko sem začel preučevati Sveto pismo, sem se posvetil Jehovu in se krstil.

 V tistem času so bile verske dejavnosti Jehovovih prič prepovedane. Ker pa sem želel Jehovu pokazati ljubezen, sem se javil, da sovernikom v vaseh raznašam svetopisemsko literaturo. To je bilo zelo nevarno, saj so sumničavi vaščani nepoznane ljudi zelo hitro prijavili policiji. Pravzaprav so bile tudi nekatere Priče zelo previdne, saj so se bale, da sem eden od tajnih agentov, ki se pretvarja, da je Jehovova priča. Kmalu je postalo jasno, da nisem vohun. Samo dva meseca po krstu sem bil aretiran in obtožen raznašanja prepovedane literature.

 Ko sem bil skoraj leto dni v priporu, so me policisti večkrat zaslišali, da bi mi zlomili značajnost. Takrat je bila moja ljubezen do Jehova že zelo močna. Nazadnje sem imel javno zaslišanje v ukrajinskem mestu Odesa. Na sodišče so bili pozvani tudi družinski člani, ki takrat niso bili Jehovove priče.

 Zasliševali so me kot nekoga, ki je bil zaveden, da se pridruži nevarni sekti. Oblasti so želele moje družinske člane prepričati, da se mi je zmešalo. Starša sta bila prestrašena. Jokala sta in me prosila, naj se odrečem svoji veri. Toda jaz sem ostal miren. Mami sem rekel: »Ne skrbi. Nisem zaveden. Našel sem to, kar sem iskal celo življenje, in se temu ne bom odrekel.« (Pregovori 23:23) O Svetem pismu nisem vedel kaj dosti, ampak sem Jehova dovolj poznal, da sem mu ostal zvest. Ko sta moja starša čez približno šest let spoznala, kakšno je moje prepričanje, sta tudi onadva postala Jehovovi priči.

 Obsojen sem bil na 15 let prisilnega dela. Z vlakom so me poslali v sibirsko pokrajino Kolima, ki je bila znana po delovnih taboriščih. Pazniki in policisti so želeli imeti popoln nadzor nad zaporniki, zato so nas pretepali in stradali. Na začetku sem razmišljal, ali bom sploh preživel.

 Kmalu po mojem prihodu so me nekateri od 34 sovernikov, ki so bili že zaprti v taborišču, previdno vprašali: »Ali je v tvoji skupini kdo od Jonadabov?« Takoj sem vedel, da so to Priče. Samo oni so uporabljali ta svetopisemski izraz. Ti izkušeni soverniki so me učili, kako upoštevati svetopisemska načela v težkih okoliščinah, in mi pomagali razvijati duhovne lastnosti, kot je razsodnost.

 V taborišču sem delal kot strojnik. Nekega dne se je sodelavec Matfej hvalil, da zna na pamet imena 50 svetnikov. Ko sem o teh svetnikih rekel nekaj žaljivega, me je hotel Matfej udariti, ampak jaz sem zbežal. Ko sem kasneje videl, da se mi soverniki smejejo, me je to prizadelo. Zavpil sem: »Zakaj se smejite? Želel sem oznanjevati!« Prijazno so me spomnili, da je naš cilj govoriti o dobri novici, ne pa žaliti ljudi. (1. Petrovo 3:15) Matfej je bil politični odpadnik, vendar je bil navdušen nad tem, kako so Jehovove priče spoštljive do paznikov in oblasti. Čez čas je pokazal zanimanje za svetopisemsko sporočilo. Nikoli ne bom pozabil, ko se je neke noči na skrivaj krstil v sodu z mrzlo vodo.

 Kmalu zatem ko sem skupaj z mlajšima bratoma prišel v taborišče, so nas povabili, da se udeležimo predavanj o politiki. Na začetku se nismo želeli udeležiti teh sestankov. Mislili smo, da bi s tem kršili našo krščansko nevtralnost. (Janez 17:16) Zato so nas za dva tedna zaprli v temnico. Ko smo bili izpuščeni, so nam ljubeči soverniki pojasnili, da s samo prisotnostjo na teh sestankih še ne bi kršili krščanske nevtralnosti. Ravno nasprotno, na te sestanke bi lahko gledali kot na priložnost za oznanjevanje. Ti ljubeči soverniki so nam prijazno pomagali, da smo postali bolj modri in prilagodljivi.

 Njihovo potrpežljivo šolanje je bil jasen dokaz tega, da Jehova ljubeče skrbi zame. Naj povem en primer: Nek zapornik, ki je bil duhovnik, je bil postavljen za vodja računovodstva. Vsakič ko sva se srečala pri obrokih, mi je rekel: »Pozdravljen, Hudičev sin!« Nek drug zapornik pa mi je rekel, da bi moral sarkastično odgovoriti s »Pozdravljen, oči!«. Na žalost sem ta nasvet poslušal in bil hudo pretepen. Ko so bratje ugotovili, kaj se mi je zgodilo, so mi pomagali razumeti, da moje obnašanje ni bilo primerno. (Pregovori 29:11) Nazadnje sem se duhovniku opravičil.

 Preden sem bil poslan v delovno taborišče, sem ponoči ali zgodaj zjutraj na skrivaj obiskoval krščanske shode. Vendar se v taborišču ni dalo nikamor skriti. Zato smo na očeh paznikov bratje stali v krogu in razpravljali o svetopisemskih vrsticah, ki smo jih prej napisali na majhne koščke papirja. Naš cilj je bil, da si zapomnimo čim več svetopisemskih stavkov in jih ponavljamo. Ko je policist prekinil naš shod, smo te koščke hitro pogoltnili.

 Ko sem bil leta 1959 izpuščen iz taborišča, sem bil deportiran v kazahstansko pokrajino Karaganda. Čeprav sem bil še vedno pogojno na prostosti, sem oblasti prosil za 20-dnevni dopust, da se lahko poročim. Odpotoval sem v rusko regijo Tomsk, kjer je živela zvesta in ljubka sestra Marija, ki sem jo poznal. Kot ponavadi sem bil zelo neposreden. Rekel sem ji: »Marija, nimam časa za zmenke. Poroči se z mano!« Strinjala se je in organizirala sva skromno poroko. Marija je cenila to, da sem vztrajal v toliko preizkušnjah. Želela me je podpirati pri služenju Jehovu. (Pregovori 19:14)

 V 60. letih 20. stoletja nismo mogli svobodno oznanjevati od hiše do hiše, vendar smo izkoristili vsako priložnost, da smo neformalno oznanjevali. Ko smo bili kam povabljeni ali smo šli na dopust, smo se z drugimi pogovarjali o upanju na večno življenje na zemlji. Prav tako smo ustvarjali priložnosti, da smo se z drugimi pogovarjali. Obiskovali smo na primer hiše, ki so bile na prodaj, in se skušali z lastniki pogovarjati o duhovnih temah. S tem pristopom sva z Marijo začela preučevati Sveto pismo s šestimi ljudmi, ki so postali Jehovove priče.

 Včasih smo lahko oznanjevali med volitvami. Nekega dne je tajna policija prišla v tovarno, kjer smo delali jaz in še nekaj bratov. Tam je bilo okoli 1000 sodelavcev in pred njimi so nas vprašali, zakaj Jehovove priče ne sodelujemo v politiki. Glavni inženir in še nekaj sodelavcev so se postavili za nas. Policiji so povedali, da smo zelo odgovorni in pridni delavci. To nam je dalo moč, da smo pojasnili svoje stališče in citirali svetopisemske stavke, ki smo se jih spomnili. Ker smo tako pogumno oznanjevali, so se štirje sodelavci začeli zanimati za Sveto pismo in se manj kot v enem letu krstili.

 Na začetku 70. let 20. stoletja so mnogi iskreni ljudje v Kazahstanu postali Jehovove priče, zato smo želeli organizirati naš prvi zbor. Ampak kako naj to izpeljemo, ne da bi za to izvedele oblasti? Odločili smo se, da bomo v neki vasi blizu mesta Almati organizirali enodnevni zbor skupaj s poroko. Na našem krščanskem zboru je bila res poroka. Na njej je bilo poleg ženina in neveste več kot 300 gostov. Moja žena in še nekaj sester je trdo delalo, da bi okrasile prostor in pripravile okusno hrano. Gostje so še posebej cenili svetopisemske govore, ki jih je podalo več kot deset govornikov. Tistega dne sem imel prvič svetopisemski govor pred tako veliko množico ljudi.

 Moja draga žena Marija je bila vse življenje zvesta pomočnica. Bila je blaga in podredljiva in je vedno dajala Kraljestvo na prvo mesto. Čeprav je bila fizično močna, je kar naenkrat zbolela za težjo obliko osteoporoze, zaradi česar je bila skoraj 16 let priklenjena na posteljo. S sočutno hčerko Ljudmilo sva zanjo skrbela vse do njene smrti leta 2014.

 Ko je moja draga Marija trpela, sem se počutil brez moči. Vseeno sva vse do njenega zadnjega dneva življenja skupaj brala Sveto pismo in spodbudne članke. Velikokrat sva se pogovarjala o novem svetu. Ko sem bil ob njej, sem včasih potiho jokal. Toda vsakič ko sva brala o Jehovovih čudovitih obljubah, sva se pomirila in dobila moč za naprej. (Psalm 37:18; 41:3)

 Že od prvega dne, ko sem spoznal Jehova, čutim njegovo ljubezen, podporo in skrb. (Psalm 34:19) Ko sem bil še mlad neizkušen moški, sem Jehovovo ljubezen čutil po tistih, ki so mi potrpežljivo pomagali, da sem izboljšal svojo osebnost. Ko mi je bilo v delovnem taborišču in izgnanstvu težko, sem čutil, kako me Jehova podpira po svoji Besedi. Dal mi je moč, ki sem jo potreboval, da sem lahko za svojo drago ženo Marijo skrbel vse do njene smrti. Danes lahko z gotovostjo rečem, da mi je ljubezen do Jehova pomagala skozi vse moje življenje.