»Vera je utemeljeno pričakovanje tistega, kar upamo, očiten dokaz o obstoju stvari, čeprav jih ne vidimo.« (Hebrejcem 11:1, Prevod novi svet)

 »Je pa vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo.« (Hebrejcem 11:1, Ekumenska izdaja)

 Ta vrstica je najbolj jedrnat svetopisemski opis vere in pokaže, da vera ne pomeni samo verjeti v nekaj.

 »Vera je utemeljeno pričakovanje tistega, kar upamo.« V grščini, izvirnem jeziku vrstice Hebrejcem 11:1, beseda »vera« pomeni zaupanje oziroma trdno prepričanje. Takšna vera ne sloni zgolj na željah, ampak je »utemeljeno pričakovanje«. Grški izraz »utemeljeno pričakovanje« a bi lahko prevajali z »dokazilo o lastninski pravici«, kar nam daje zagotovilo ali prepričanje, da smo lastniki nečesa.

 »Vera je [...] očiten dokaz o obstoju stvari, čeprav jih ne vidimo.« Vera temelji na trdnih dokazih, ki so tako močni, da človeka prepričajo, da je nekaj realno, čeprav tega ne more videti.

 Pismo Hebrejcem je apostol Pavel napisal kristjanom v 1. stoletju, ki so živeli v Jeruzalemu in okolici. V tem delu pisma je razpravljal o tem, zakaj je vera tako pomembna. Napisal je: »Brez vere je nemogoče biti Bogu po volji, kajti kdor se mu bliža, mora verovati, da obstaja in da nagrajuje tiste, ki ga prizadevno iščejo.« (Hebrejcem 11:6) Potem ko je v Hebrejcem 11:1 povedal definicijo vere, je navedel svetopisemske zglede moških in žensk, ki so kazali to lastnost. Povzel je, kako so z vero kazali, da izpolnjujejo Božjo voljo. (Hebrejcem 11:4–38)