Različni starejši slovenski prevodi Svetega pisma, kot je na primer Dalmatinova Biblija, uporabljajo v nekaterih vrsticah tudi izraz »pekel«. (Psalm 16:10; Apostolska dela 2:27 a) Kot kaže verska slika v tem članku, veliko ljudi verjame, da je pekel kraj večnega ognja, kjer se kaznuje hudobne. Ampak ali to uči tudi Sveto pismo?

V tem članku bo obravnavano naslednje:

•  Ali je pekel kraj večnega trpljenja?

•  Kaj pomeni Jezusova prilika o bogatašu in Lazarju?

•  Ali pekel predstavlja stanje ločenosti od Boga?

•  Ali je bil že kdo osvobojen iz pekla?

•  Svetopisemske vrstice o peklu oziroma grobu

•  Svetopisemske besede v izvirnih jezikih

•  Zgodovina nauka o peklu

 Ne. Besedi v izvirnih jezikih, ki se v nekaterih starejših svetopisemskih prevodih prevajata s »pekel« (hebrejska beseda »šeol« in grška »had«), se v osnovi nanašata na »grob« oziroma splošni grob človeštva. Iz Svetega pisma izvemo, da ljudje, ki so v »grobu«, v bistvu ne obstajajo.

•   Mrtvi ne čutijo bolečine in se ničesar ne zavedajo. »V peklu [...] ni ne dela, ne razuma, ne modrosti, ne znanja.« (Pridigar 9:10, Douay-Rheims Version) V peklu se ne sliši kričanje od bolečin. V Svetem pismu pravzaprav piše: »Niso mrtvi tisti, ki hvalijo Gospoda, nobeden od teh, ki gredo dol v tišino [v pekel, Wolfova Biblija].« (Psalm 115:17; Slovenski standardni prevod [113:25, Wolfova Biblija])

•   Bog je kot kazen za greh določil smrt, ne pa mučenje v ognjenem peklu. Bog je prvemu človeku Adamu rekel, da je kazen za kršenje njegovih zakonov smrt. (1. Mojzesova 2:17) Nič ni govoril o kakšnem večnem mučenju v peklu. Kasneje, ko je Adam grešil, mu je Bog izrekel naslednjo kazen: »Prah si namreč in v prah se boš vrnil.« (1. Mojzesova 3:19) Adam bi torej nehal obstajati. Če bi ga Bog v resnici nameraval poslati v ognjeni pekel, bi mu to prav gotovo omenil. Bog ni spremenil kazni, ki jo je predvidel za neposlušnost njegovim zakonom. Dolgo zatem ko je Adam grešil, je navdihnil nekega pisca Svetega pisma, da je rekel: »Plačilo za greh je namreč smrt.« (Rimljanom 6:23) Nobena dodatna kazen ni potrebna – »ko namreč kdo umre, je oproščen svojega greha«. (Rimljanom 6:7)

•   Ideja o večnem mučenju se Bogu gnusi. (Jeremija 32:35) To je namreč v nasprotju s svetopisemskim naukom, da je »Bog [...] ljubezen«. (1. Janezovo 4:8) Bog želi, da ga častimo, ker ga imamo radi, ne pa ker se bojimo večnega mučenja. (Matej 22:36–38)

•   Dobri ljudje so šli v pekel. Svetopisemski prevodi, ki uporabljajo besedo »pekel«, nakazujejo na to, da so zvesti možje, kot sta Jakob in Job, pričakovali, da bodo šli v pekel. (1. Mojzesova 37:35; Job 14:13) Tudi za Jezusa pravijo, da je bil od takrat, ko je umrl, in do takrat, ko je bil obujen, v peklu. (Apostolska dela 2:31, 32) Očitno je, da z besedo »pekel«, ki se pojavlja v teh prevodih, ni mišljeno nič drugega kot grob. b

 Ta Jezusova prilika je zapisana v Luku 16:19–31. Prilike so ponazoritve, ki učijo o moralnih in duhovnih resnicah. Prilika o bogatašu in Lazarju ne temelji na resnični zgodbi. (Matej 13:34) Če želite izvedeti več o tej priliki, si preberite članek »Kdo sta bila bogataš in Lazar?«.

 Ne. Doktrina, ki uči, da se mrtvi lahko zavedajo svoje ločenosti od Boga, je v nasprotju s Svetim pismom. V njem jasno piše, da se mrtvi ne zavedajo ničesar. (Psalm 146:3, 4; Pridigar 9:5)

 Ja. Sveto pismo podrobno poroča o devetih ljudeh, ki so šli v grob (v nekaterih svetopisemskih prevodih prevedeno s »pekel«) in so bili obujeni v življenje. c Če bi se v peklu lahko česa zavedali, bi pripovedovali o tem, kar so doživeli. Zanimivo pa je, da nihče od njih ni omenjal, da je doživljal muke ali kar koli drugega. Zakaj? Ker se niso ničesar zavedali, kot to dosledno uči Sveto pismo. Bilo je tako, kot če bi spali globok »spanec«. (Janez 11:11–14; 1. Korinčanom 15:3–6)