Božje kraljestvo je resnična vladavina, ki jo je ustanovil Bog Jehova. »Božje kraljestvo« je v Svetem pismu imenovano tudi »nebeško kraljestvo«, saj vlada iz nebes. (Marko 1:14, 15; Matej 4:17) Med Božjim kraljestvom in človeškimi vladavinami je veliko vzporednic, vendar je Božja vladavina v vsem vzvišenejša od njih.

•   Vladarji. Bog je Jezusa Kristusa postavil za kralja Kraljestva in mu je dal več oblasti, kot je sploh lahko ima kak človeški vladar. (Matej 28:18) Jezus svojo oblast uporablja samo v dobro, saj se je že izkazal za zanesljivega in sočutnega voditelja. (Matej 4:23; Marko 1:40, 41; 6:31–34; Luka 7:11–17) Po Božjem vodstvu izbira posameznike iz vseh narodov, ki bodo iz nebes skupaj z njim »kraljevali [...] nad zemljo«. (Razodetje 5:9, 10)

•   Trajanje. Božje kraljestvo v nasprotju s človeškimi vladavinami, ki pridejo in grejo, »ne bo nikoli pokončano«. (Daniel 2:44)

•   Podložniki. Vsak, ki v svojem življenju ravna tako, kot Bog pričakuje od ljudi, lahko postane podložnik Božjega kraljestva, in to ne glede na svoje poreklo ali kraj rojstva. (Apostolska dela 10:34, 35)

•   Zakoni. Zakoni oziroma zapovedi Božjega kraljestva niso namenjeni samo temu, da prepovejo napačno ravnanje. Ti zakoni podložnikom zvišujejo moralna merila. Biblija na primer pravi: »‚Ljubi Jehova, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom.‘ To je največja in prva zapoved. Druga, ki je tej podobna, pa je: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘« (Matej 22:37–39) Ljubezen do Boga in bližnjih podložnike Kraljestva spodbuja, da delajo tako, kot je najboljše za druge.

•   Izobraževanje. Res je, da ima Božje kraljestvo za svoje podložnike visoka merila, ampak ljudi tudi poučuje, kako živeti po teh merilih. (Izaija 48:17, 18)

•   Poslanstvo. Božje kraljestvo svojim vladarjem ne omogoča, da bi bogateli na račun podložnikov. Cilj kraljestva je poskrbeti za izpolnitev Božje volje, med drugim tudi obljube, da bodo tisti, ki ljubijo Boga, večno živeli v raju na zemlji. (Izaija 35:1, 5, 6; Matej 6:10; Razodetje 21:1–4)