Kaj je prerokba?
Sveto pismo odgovarja
Prerokba je božansko razodetje oziroma sporočilo, ki ga je navdihnil Bog. V Svetem pismu piše, da so preroki »govorili od Boga, kakor jih je vodil sveti duh«. (2. Petrovo 1:20, 21) Prerok je torej človek, ki prejme sporočilo od Boga in ga prenese drugim. (Apostolska dela 3:18)
Kako so preroki prejemali sporočila od Boga?
Bog je uporabljal več metod za to, da je prerokom prenesel svoje misli:
V pisni obliki. Bog je to metodo uporabil najmanj enkrat. To je bilo takrat, ko je Mojzesu neposredno priskrbel deset zapovedi v pisni obliki. (2. Mojzesova 31:18)
V ustni obliki po angelih. Bog je na primer po angelu naročil Mojzesu, kaj naj pove faraonu v Egiptu. (2. Mojzesova 3:2–4, 10) Kadar je bila pomembna točna ubeseditev, je Bog naročil angelom, naj njegovo sporočilo narekujejo. Tako je bilo Mojzesu rečeno: »Zapiši si te besede, saj na podlagi teh besed sklepam s teboj in Izraelom zavezo.« (2. Mojzesova 34:27) a
Po videnjih. Preroki so občasno dobili videnja, ko so bili budni in povsem pri zavesti. (Izaija 1:1; Habakuk 1:1) Nekatera videnja so bila tako intenzivna, da je tisti, ki jih je dobil, v njih sodeloval. (Luka 9:28–36; Razodetje 1:10–17) Zopet druga videnja so preroki dobili, ko so bili v stanju zamaknjenosti. (Apostolska dela 10:10, 11; 22:17–21) Bog je svoje sporočilo prenesel prerokom tudi po sanjah, ki so jih imeli, medtem ko so spali. (Daniel 7:1; Apostolska dela 16:9, 10)
Z usmerjanjem misli. Bog je prerokom prenesel svoje sporočilo tako, da je usmerjal njihove misli. To je pomen naslednjih besed iz Svetega pisma: »Celotni Sveti spisi so navdihnjeni od Boga.« Besedna zveza »navdihnjeni od Boga« se lahko prevaja tudi kot »od Boga vdihnjeno«. (2. Timoteju 3:16; Wolfova Biblija) Bog je s svojim svetim duhom oziroma dejavno silo »vdihnil« svoje zamisli v um svojih služabnikov. Sporočilo je bilo Božje, prerok pa se je sam odločil, kako ga bo ubesedil. (2. Samuelova 23:1, 2)
Ali prerokbe vedno napovedujejo prihodnost?
Ne, niso vse svetopisemske prerokbe takšne, da napovedujejo prihodnost. Res pa je, da se večina Božjih sporočil nanaša na prihodnost, četudi samo posredno. Božji preroki so na primer večkrat opozarjali staroveške Izraelce zaradi njihovega hudobnega ravnanja. Ta opozorila so opisovala blagoslove, ki jih bodo okusili, če bodo opozorila upoštevali, pa tudi nesrečo, ki jih bo doletela, če jih ne bodo upoštevali. (Jeremija 25:4–6) Dejanski izid je bil odvisen od odločitve Izraelcev. (5. Mojzesova 30:19, 20)
Primeri svetopisemskih prerokb, ki niso napovedovale prihodnosti
Ko so Izraelci nekoč Boga prosili za pomoč, je k njim poslal preroka. Ta jim je moral pojasniti, da jim Bog ni pomagal, ker niso živeli po njegovih zapovedih. (Sodniki 6:6–10)
Jezus je Samarijanki med pogovorom z njo povedal nekaj stvari iz njene preteklosti, ki jih je lahko poznal samo zato, ker mu jih je razodel Bog. Samarijanka ga je imela za preroka, čeprav v pogovoru z njo ni izrekel nobene napovedi za prihodnost. (Janez 4:17–19)
Jezusu so njegovi sovražniki, ko se mu je sodilo, pokrili obraz, ga tepli in govorili: »Prerokuj. Kdo te je udaril?« S tem niso hoteli reči, naj napove prihodnost, ampak naj z močjo od Boga ugotovi, kdo ga je udaril. (Luka 22:63, 64)
a V tem primeru je na prvi pogled videti, da je z Mojzesom Bog govoril neposredno, vendar Sveto pismo pokaže, da je Bog Postavino zavezo posredoval po angelih. (Apostolska dela 7:53; Galačanom 3:19)