Cuvierjev kljunati kit se lahko potopi tudi do 2992 metrov globoko, kjer je pritisk okoli 300 barov, in pod vodo ostane zelo dolgo časa. Pri enem od teh kitov so izmerili, da se je na gladino vrnil po 3 urah in 42 minutah. Kako je mogoče, da ti sesalci, ki dihajo s pljuči, zdržijo tako dolgo pod tolikšnim pritiskom in s tako malo zraka?

 Tako kot pri drugih morskih sesalcih se tudi pri Cuvierjevem kljunatem kitu prsni koš nekako zloži, pljuča pa se sesedejo. Raziskovalci so ugotovili, da morski sesalci porabijo manj kisika, ko jim srce začne veliko počasneje biti in ko se njihova kri preusmeri iz okončin v možgane, srce in mišice.

 Poleg tega morski sesalci s pomočjo proteina, ki se imenuje mioglobin, hranijo kisik v svojih mišicah. Mioglobin izloči toliko kisika, kolikor ga kit med potapljanjem v globino potrebuje. V mišicah kita je veliko večja koncentracija mioglobina kot pri ljudeh in kopenskih živalih.

 Kljub temu je neki raziskovalec glede Cuvierjevega kljunatega kita prišel do naslednjega zaključka: »Potapljajo se v nadvse neverjetne globine. Glede na to, kar zdaj vemo o delovanju živalskega telesa, se ti kiti potapljajo veliko globlje in ostajajo pod vodo veliko dlje, kot bi to pričakovali.« Znanstveniki upajo, da jim bo uspelo bolje razumeti, kako se ti kiti potapljajo, saj bi to lahko zdravnikom pomagalo izboljšati zdravljenje bolnikov, ki imajo na primer sesedena pljuča.

 Kaj menite? Ali je sposobnost Cuvierjevega kljunatega kita, da se lahko dolgo in globoko potaplja, plod evolucije ali ustvaritve?